Andreja Čibron Kodrin
Čeprav je bila Jožetu Plečniku (1872–1957) začrtana delovna pot umetnostnega mizarja, se je po študiju razvil v enega najbolj prepoznavnih arhitektov, urbanistov in profesorjev svoje dobe, zgled in navdih mnogim je še danes. Močan arhitekturni pečat je pustil na Dunaju in v Pragi, predvsem pa v Ljubljani, od koder je tudi izbor mojstrovih stvaritev, od lani vpisanih na Unescov Seznam svetovne dediščine.
Na Koroškem trije Plečnikovi spomeniki
Spomeniki, izdelani po Plečnikovih načrtih, stojijo tudi na Koroškem. Kot je povedal njihov poznavalec, arhitekt Matija Miler, ki je živel na Prevaljah in v Mežici, sedaj pa prebiva blizu Ljubljane, sodijo po motiviki med stebre. Plečnik je v tej zvrsti memorialnih obeležij snoval še templje, spominske plošče in preproste spomenike. V Črni na Koroškem so tako imenovani Plečnikov spomenik odkrili leta 1952, posvečen pa je padlim v prvi in drugi svetovni vojni. Stebrasti spomenik stoji sredi trga, iz bazena raste slavolok, okoli katerega je osem skodel, iz katerih izteka voda. Pri spomeniku v Mežici je Plečnik uporabil tri geometrijske like: krog, štirikotnik in trikotnik. Je tudi avtor prvega spomenika Franju Malgaju na Dobrijah, sestavljenega iz kvadrov in s križem na vrhu, iz leta 1923. Ob zasedbi leta 1941 so ga podrli Nemci. Miler, ki je diplomiral leta 2010, četrto leto pa vodi svoj arhitekturni biro s sodelavci, dela za številne naročnike tako na Koroškem kot tudi v širnem svetu. Po njegovih besedah je najmočnejšo vez s Plečnikom zaznati v njihovem projektu v Parizu v bližini Elizejske palače, in sicer v zunanji ureditvi pred eno od pomembnejših ambasad in manjšem stanovanjskem bloku.
Z obširno raziskavo do nove tipografije
Od lani se po Plečniku imenuje tudi posebna črkovna vrsta (v kurzivi in v pokončni obliki v štirih zapisih glede na svetlost in krepkost). Skupaj s kolegico Kristo Likar jo je, poleg še petih pisav črkovnih vrst, zasnovala grafična oblikovalka Alja Herlah, po rodu iz Slovenj Gradca, ki je tudi asistentka na Akademiji za likovno umetnost. Delovala je tudi v Londonu, ko pa se je vrnila v domovino, se je usmerila v slovensko dediščino. Ugotavljala je, da je slovenska tipografija skromna, da slovenski oblikovalci ne uporabljajo slovenskih črkovnih vrst. Napis na Nuku je bil spodbuda za premislek o Plečnikovem naboru črk, projekt pa je omogočila štipendija kulturnega ministrstva. Oblikovalki sta podrobno raziskali takratno politično dogajanje (predvsem z vidika mešanja identitete zaradi življenja v različnih državah), njegovo življenje ter arhitekturna (napise vsebujejo predvsem memorialna obeležja) in grafična dela in njihov vpliv na sodobne oblikovalce ter pregledali arhiv skic, načrtov, časopisje … Našli sta tudi Plečnikov načrt risanja črk s šestilom in ravnilom, namenjen njegovim študentom. Povezali sta se tudi s Plečnikovo hišo. Raziskovalki sta ugotavljali raznolik nabor črk, tudi podobnost s cirilico in grško pisavo, a sta se odločili za rešitve v klasičnem stilu, ki ga je imel najraje tudi sam mojster. "Ne gre za ustvarjanje novega, gre za to, da staro na novo prikažemo," je bil njun moto. O nastajanju črkovne vrste Plečnik sta Herlahova in Likarjeva izdali knjižico v slovenščini in angleščini, njuna želja je, da se nova pisava uporabi – nekaj zanimanja sta že zaznali.
Iz prve roke o profesorju
Eden redkih, ki ni le osebno poznal Plečnika, temveč je kar nekaj let z njim intenzivno sodeloval, je zdaj 90-letni Prevaljčan Andrej Lodrant, upokojeni arhitekt, ki se je med kariero ukvarjal tudi z urbanizmom ter notranjo in knjižno opremo. Kako je nepričakovano postal Plečnikov učenec, kar je bila velika želja njegovega očeta, je povedal v pogovoru z umetnostno zgodovinarko in kustosinjo Plečnikove hiše v Ljubljani, Ano Porok. Še zdaj ne ve, kaj je spremenilo dotakratno Plečnikovo odločitev o opustitvi profesure – to, da bruc prihaja iz Koroške, ali da pozna dr. Franca Sušnika –, a že naslednje jutro se je po lepem profesorjevem nagovoru pridružil enajsterici študentov v risalnici pod mojstrovim vodstvom. Kot zdaj ugotavlja, je imel pri Plečniku "poseben položaj", saj ga je ta "popolnoma okupiral z naročili", tako da je "zanemarjal druge predmete", bil pa je le "izvršitelj njegovih zamisli" in se mu je "popolnoma vdal", "bil popolnoma podrejen njegovemu mišljenju". Čeprav ponosen, da je bil Plečnikov učenec, "gospon Andrej", pa priznava, da so študenti pod okriljem drugih mentorjev pridobili "boljše podlage pri stanovanjskih in industrijskih objektih" kot on, ki se je ukvarjal predvsem s spomeniki.
