Stanko Lodrant, legendarni učitelj in prijatelj, se je rodil leta 1927 na Prevaljah, kot drugi v družini z desetimi otroki. V času kralja Aleksandra je dovršil pet razredov osnovne šole na Prevaljah, nižje razrede takrat osemletne gimnazije pa v Mariboru. Ko je Hitler v letih 1941–1945 priključil Mežiško dolino svoji Veliki Nemčiji, je bil Stanko dijak višjih razredov gimnazije v Celovcu. Med letoma 1946 in 1950 je študiral kemijo na Univerzi v Ljubljani. Naslednjih polnih štirideset let (1950–1990) pa je bil Stanko profesor kemije na Gimnaziji Ravne.
Kot številne generacije ravenskih maturantk in maturantov (zelo blizu 9000 nas je že, letos je končala šolanje 75. generacija) se ga spominjam kot prijaznega pedagoga, korektnega, a milega ocenjevalca znanja. Bil je legenda kemijskega uma, njegov sloves se je raztezal daleč čez meje gimnazijskih zidov. Ni bil le Stanko, bil je, matematično zapisano, Stanko2. Eksponent 2 je premajhen, da bi zaobjel bogastvo znanja, energije, veselja, občutljivosti, pravičnosti …, vsega tistega, kar je poosebljal na naši šoli, Gimnaziji Ravne na Koroškem. Je pa po svoje dve prav prijazno število, prvo pozitivno, če ga gledamo kot šolsko oceno. In s pozitivnimi ocenami Stanko nikoli ni skoparil, z enkami je bil bolj štedljiv. Ob težkih, herojskih začetkih naše gimnazije so ravnatelja dr. Franceta Sušnika iz Ljubljane svarili: "Že lepo, če hočeš imeti gimnazijo, do stavbe boste že nekako prišli, a kje boš staknil profesorje za svoj kot." Čeprav se glede kota ni kaj dosti spremenilo, pa so se motili glede učiteljev. Koroški pedagogi so dokazali in dokazujejo, da je bil pesimizem odveč, nasprotno, s svojim znanjem, širino in dobroto so razsvetlili koroško nicino.
Profesor Stanko Lodrant je v našo šolo vložil vseh svojih štirideset delovnih let. Naravoslovec, kemik, citrar, ljubitelj planin, pronicljiv in občutljiv pisec, opazovalec, govorec, motivator. Težke pojme iz sveta materialnega in nematerialnega: atom, valovna dolžina, spini, valenca, vezi … in s tem povezane matematične špekulacije, kot je sam nekje zapisal, je znal približati, predstaviti. Ne samo s poskusi in zapletenimi inštrumenti. Če je bilo potrebno, če je bil razpoložen, ali pa so ga spodbudile nejeverne dijaške oči, je vzel v roke svoje slavne citre in zaigral. Strune so zvenele valovne dolžine, razlagale celoštevilske večkratnosti. Dijake je znal aktivirati in jim dal priložnost za široko razmišljanje, za povezovanje področij. Dal jim je bogato popotnico v svet znanj, idej, mišljenja, odprtosti, zmožnost širjenja sveta kot dojemanje notranje neskončnosti.
In bil je dober - ne samo kot učitelj, kot Človek. Njegove besede so še danes vodilo, kako učiti. "Delo z dijaki je prijetno, da le najdeš pravi način. Prave trenutke je potrebno zagrabiti, čimbolj primerne cilje izbrati, ne uvajati nobene prisile. Mladina sovraži okvire, vse se mora zdeti nekam spontano." Ne spomnim se človeka, pedagoga, za katerega bi bolj kot zanj veljala Aristotelova misel: "Užitek pri delu ustvarja odličnost." Ob slovesu od spoštovanega in cenjenega Učitelja se lahko vprašamo: "Quo vadis, Stanko Lodrant?" Morda nam odgovori: "V globine neskončnosti, v svet kemijskih čudes, kjer se življenje nikoli ne konča, v svet lepote, kamor se stekajo vse dobre misli in dejanja."
