Zakaj pa ne bi Ljubljančani drli na štruklje na Koroško, se sprašuje Bernarda Klančnik

Že več kot 40 let Bernarda Klančnik poučuje na Srednji šoli Slovenj Gradec in Muta. Učiteljica kuharstva pa svoje znanje zavzeto deli tudi onkraj šole in skrbi za popularizacijo koroške prehrambne dediščine. Sodelovala je na številnih tečajih, izobraževanjih za nosilce turističnih kmetij, kot mojstrico koroške košte so jo prepoznali tudi v projektu Koroškega pokrajinskega muzeja (KPM). "Zdi se mi, da smo Korošci edini v Sloveniji malo odmaknjeni v kot, kar se naše košte tiče. Ne rečem, da smo krivi sami oziroma je kriv kdo drug, splet okoliščin je pač nanesel, da je tako. Dosti drugih pokrajin zna bolje promovirati svoje domače jedi. Korošci imamo kaj pokazati, a ne vem, zakaj se tako skrivamo. Kaže, da smo tako navajeni že od pamtiveka, da nas nekdo tlači, da smo majhni, da ne znamo vstati in reči: to smo mi. Namreč to, kar so naše babice naredile iz najbolj neuglednega dela prašiča - pljuč in glave -, redkokje najdeš. Takšna kulinarična doživetja ali presenečenja, kot je mežerli, moramo znati povzdigniti," razmišlja Slovenjgradčanka.

V gostilni rojena, praktično je odraščala "za šankom in šporhetom", nam pove. Da so Korošci v hrano zelo radi dodajali med, navaja kot značilnost koroške košte. "Gospodinje oziroma bice so rekle, da se imajo po medu 'ldi' rajši," je povedala nasmejana učiteljica, ki meni, da so Korošci pri pripravi štrukljev, sploh po tem, ko jih spražijo in zabelijo z grumpi, po možnosti po vrhu polijejo še med, kot veli omenjeni recept, pač prvaki. "Vedno rečem, kaj so Italijani naredili iz svoje pice, da se peče v vsaki garaži. Zakaj pa ne bi mi kaj takega naredili s štruklji in potico? Imeli bi lahko štruklarije, potičerije ... Zakaj pa ne bi Ljubljančani oziroma ljudje z drugih koncev Slovenije ob vikendih trumoma drli k nam na dobre štruklje, kot gredo na Bled na kremšnito?" se sprašuje in dodaja, da je še veliko potencialov, zato naj mladi kar razmišljajo, kaj bodo delali.

Dijaki so jo opomnili

Po ravenski gimnaziji je Klančnikova študirala biologijo in kemijo, takoj po diplomi pa se je zaposlila v Šolskem centru Slovenj Gradec. "Splet srečnih okoliščin je bil, da so mi že prvo leto dodelili razredništvo kuharjem. Moji dijaki so me vedno znova vabili v kuhinjo, da vidim, kaj so skuhali. Iz navade sem nato vedno hodila tja, tako pa so me opomnili na mojo strast in ljubezen. Takrat sem si rekla, zakaj pa ne bi šla zase študirat še gastronomijo," je priznala. Pisalo se je leto 1991, ko so bile na šoli ponovno po tri paralelke kuharjev in tri natakarjev, zato so potrebovali dodatnega učitelja kuhanja. Klančnikova, ki je tedaj že končala šolo, se je javila, da se za eno leto preizkusi. "Ko sem stopila v kuhinjo, je bilo, kot da bi padla v trans. Res sem uživala. Rekla sem si, da če bo možnost, ne grem več iz kuhinje. In res, nisem več šla. Še tri mesece in grem v pokoj," je povedala.

Čeprav je z leti dijakov dosti manj, sta kuhar in natakar vseskozi veljala kot zaposljiva poklica. "Vedno so vsi dobili službe, ko smo imeli tri paralelke oziroma eno. Še vedno je to deficitaren poklic, a žal družba do teh dveh poklicev še vedno nima takšnega odnosa, kot si zaslužita. Kaj je lahko lepšega kot to, da prideš v neko restavracijo in te postreže lepo urejen natakar, ki pristopi kot profesionalec. Da te lepo, vljudno postreže, nato pa še vidiš, da je hrana, ki si jo dobil na krožnik, narejena z ljubeznijo. To mi dajemo našim dijakom. Res je, da je zdaj malo drugačen čas, ki utegne vplivati na vpis, saj je naša panoga tista, po kateri je korona najbolj udrihnila. A upajmo, da ne bo tako, da se bo vse odprlo in zaživelo," razmišlja.

Mentorstva se ne da ovrednotiti

Nemalokrat je bila dijakom mentorica na tekmovanjih, kjer so si prikuhali tudi zlata priznanja in druga odličja. Da se takšnega dela, ko nastajajo nove ideje, ko se vsi na novo učijo in skupaj preživijo toliko ur, sploh ne da ovrednotiti, ne finančno ne kako drugače, je prepričana. Posebej ponosna je tudi na praktični del poklicne mature, ki so ga izvedli pred štirimi leti. "Najprej sem dijakom dala knjigo Valentina Vodnika Slovenske kuharske bukve, to je prva slovenska kuharska knjiga iz leta 1799. Imamo sicer že prevod v današnji jezik, a želela sem si, da se izobražujejo tudi s takšnim branjem, spoznavajo takratni jezik. To, da so Vodnikov jezik spremenili v današnjega, je bil zanje največji izziv. Recepte so spremenili za današnji čas, vsa živila zapisali v grame, tako kot jih pišemo danes, kot tretje pa so morali posodobiti še takratne tehnike toplotne obdelave. Za predstavitev so se oblekli v narodne noše, v avli kuhinje pa naredili skoraj originalno črno kuhinjo," se spominja učiteljica, ki pravi, da skuša dijake razumeti, tako kot oni skušajo njo.

"Najprej moramo spoštovati sebe, da lahko spoštujemo druge. Dijakom vedno rečem, jaz vas spoštujem in pričakujem, da tudi vi spoštujete mene. To, kar vedno povem na začetku šolskega leta, se mi obrestuje že več kot 40 let," je povedala. Poseben izziv je (bil) za Klančnikovo prilagojen način pouka, ki so ga izvajali minulo leto. "Na začetku sem si mislila, a je meni tega treba zdaj, tik pred penzijo, se učiti dela na računalniku. Na začetku sem imela veliko težav, a sama s sabo, jezna sem namreč bila, da ne znam, vedela pa sem, da moram. Ko vržeš neplavalca v morje, splava ali pa se potopi. Rekla sem, potopila se ne bom, dovolj sem že prestala. Zdaj mi zoom in teamsi ne delajo več težav. Ko sem enkrat vmes videla, da je dijakom posebej padla motivacija, smo ravno začeli z modulom narodnih jedi. Vedela sem, da jih nekako moram dvigniti," je razložila. Uvodoma je zato z njimi delila oglas Slovenija, moja dežela z Otom Pestnerjem, na koncu pa jim je v luči tega, da je Slovenija evropska gastronomska regija 2021, predvajala še izvedbo Golice skupine Perpetuum Jazzile.

Z besedami, da se lahko Slovenija poleg svoje kulture, gastronomije ... pohvali še s svetovno znanimi glasbeniki, gospodarstveniki, športniki, Michelinovimi zvezdicami, na kar morajo biti ponosni, se je dijakom motivacija bistveno dvignila. "Mislila sem si, kako malo včasih potrebuješ. Spet smo prebili led. V času korone so zelo pridno - brez izjem - kuhali tudi doma. Dala sem jim navodila, iskala sem recepte, da živila niso predstavljala prevelikega stroška staršem, čeprav sem si mislila, da morajo doma tako ali takoj nekaj jesti. Morali so slikati postopek, nekateri so naredili celo filmček. Kuhali so z veseljem, pa še mame so nam bile hvaležne," je povedala nasmejana Klančnikova.