Zgodovina samostana na Muti na enem mestu

Prvi zvezek Gradiva za zgodovino Koroške govori o zgodovini avguštinskega samostana na Muti in njegovem inventarju ob ukinitvi leta 1785. O vsebini in namenu nove publikacije in o muškem samostanu smo se pogovarjali z avtorjem prvega zvezka, arhivistom dr. Vinkom Skitkom, zaposlenim v enoti PAM za Koroško na Ravnah na Koroškem.

Zgodovinski viri pričajo, da so na Muti pred avguštinci že živeli puščavniki. Kaj ste še ugotovili o začetkih samostana?

"Puščavniki svetega Viljema Malavalskega, viljemiti, so se na Muti najverjetneje naselili sredi 13. stoletja. Njihova postojanka pri rotundi svetega Janeza Krstnika na Spodnji Muti takrat še ni bila samostan, v virih pa je prvič omenjena leta 1271. Puščavniki viljemiti so živeli samo od miloščine in niso smeli prejemati v dar večjih materialnih dobrin. Leta 1256 se je del tega reda priključil novonastalemu redu avguštincev, ki so živeli po redovnih pravilih svetega Avguština. Tudi postojanka viljemitov na Muti je postala del novega avguštinskega reda."

Tudi avguštinci so spadali med beraške redove, kajne?

"Njihov primarni vir preživetja je bilo sprva samo pobiranje miloščine, v kasnejših letih pa so dobili v dar tudi nekaj zemljiške posesti. Iz ohranjenih virov vemo samo, da je bila nova samostanska cerkev zgrajena na Zgornji Muti in posvečena prav tako svetemu Janezu Krstniku. V dveh listinah, izdanih leta 1290 in 1297, so ji bili podeljeni odpustki. Kot ustanovitelj samostana se po samostanskem izročilu omenja rodbina Viltuških. Med dobrotniki pa srečamo še rodbine Marenberških, Vuzeniških in Celjskih. Leta 1532 so samostan oplenili in opustošili Turki. Dodaten udarec zanj je pomenila tudi reformacija, zaradi katere je opustel marsikateri avguštinski samostan v notranjeavstrijskih deželah, Muta pa pri tem ni bila izjema. V drugi polovici 16. stoletja je nekaj časa v samostanu bival le po en menih, samostan pa je bil v soupravi velikovškega avguštinskega samostana. To je trajalo do leta 1606, ko je bil samostan spet stalno naseljen. V 17. stoletju sta na Muti bivala po en do dva meniha."

Razcvet je muški avguštinski samostan, kot ste ugotovili, doživel šele v 18. stoletju.

"Število menihov in tudi redovnih bratov laikov je začelo rasti šele v 18. stoletju, največ jih je bilo leta 1767, ko je v samostanu bivalo osem patrov in štirje bratje laiki. Sredi 18. stoletja je bil samostan deležen celovite prenove, zgradili pa so tudi novo samostansko cerkev, a njena podoba nam ni znana. To cvetoče obdobje so prekinile reforme cesarja Jožefa II., ki je po letu 1765 v avstrijskih deželah (tudi na Slovenskem) ukinil vse takrat za državo 'nekoristne' samostane. Samostan avguštincev na Muti ni bil materialno bogat, saj je bilo njegovo premoženje ob ukinitvi 6. oktobra 1785 ocenjeno na samo 26.496 goldinarjev, kar je sedemkrat manj, kot je bilo denimo ocenjeno premoženje samostana dominikank v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi), čeprav primerjava dveh samostanov različnih redov ni najustreznejša."

Kaj se je s premoženjem samostana zgodilo po njegovi ukinitvi?

"Ob ukinitvi samostana na Muti je premično in nepremično premoženje samostana prešlo na štajerski verski sklad, ki je vse razprodal, večino liturgičnega posodja (kelihe, ciborije, monštrance, relikviarije ...) pa brezplačno predal ordinariatoma ljubljanske in sekovske škofije. Leta 1789 je stavbo samostana skupaj s cerkvijo kupil Vincenc Schliber. Samostanska cerkev svetega Janeza Krstnika je nato med prvo polovico 19. stoletja popolnoma propadla. V stavbi samostana so leta 1886 uredili prostore ljudske šole. Danes je v tej stavbi varstveno-delovni center. Na mestu nekdanje samostanske cerkve pa je v drugi polovici 20. stoletja zrasel nov gasilski dom."

Delovanju samostana so prepoznavno noto dali tudi njegovi priorji. Za vstop v avguštinski red pa se je odločilo tudi precej koroških fantov. Kateri so pustili najbolj opazno poklicno sled?

"Samostan so vodili priorji, ki so jih volili na vsaka tri leta na kapitlju - v srednjem veku bavarske avguštinske redovne province, od leta 1571 do leta 1653 štajersko-koroške in od leta 1653 do leta 1785 avstrijske. Med najbolj znanimi menihi tega samostana je bil p. Maksimiljan Herberstein, ki je bil rojen leta 1688 v Celovcu in je večino svojega redovnega življenja preživel na Muti in tam tudi umrl leta 1774. Muški samostan ni bil gospodarsko močan, imel pa je velik duhovni pomen. Iz virov je poznanih kar precej fantov iz tukajšnjih krajev, ki so se odločili za vstop v avguštinski meniški red. Dva izmed njih še posebno izstopata. Prvi je bil dr. Pavel Vučnik (Wutschnig), rojen 23. januarja 1659 v Marenbergu, leta 1694 je doktoriral na dunajski teološki fakulteti in je kar 18 let predaval na njej moralno teologijo in kazuistiko. Leta 1710 je postal celo dekan dunajske teološke fakultete. Umrl je 25. septembra 1716 kot prior graškega avguštinskega samostana. Drugi pa je bil p. Bonaventura Schlangenberg, rojen 26. maja 1690 v Kotljah (v dvorcu Šrotnek). Leta 1723 je doktoriral iz teologije na dunajski teološki fakulteti in kasneje poučeval na samostanskih redovnih šolah v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju. Umrl je leta 1730 v velikovškem samostanu."

Edicija z naslovom Avguštinski samostan na Muti skozi čas in s podnaslovom Inventar samostana ob njegovi ukinitvi leta 1785 obsega več kot 170 strani, izšla je v nakladi 150 izvodov. To je prvi zvezek v seriji publikacij, poimenovanih Gradivo za zgodovino Koroške. Kakšen je njen pomen?

"Publikacija Gradivo za zgodovino Koroške je oblikovana po vzoru že dolga desetletja obstoječe publikacije Gradivo za zgodovino Maribora. Obe publikaciji izdaja PAM, ki je tudi državni regionalni arhiv za Koroško, Prekmurje in širše mariborsko območje. Namen publikacije Gradivo za zgodovino Koroške je sistematična in znanstvenokritična objava arhivskih virov, povezanih z zgodovino dežele Koroške in današnje Koroške statistične regije. V njej bo prostor za objavo pomembnih arhivskih virov od srednjega veka pa vse do 20. stoletja. Ti so sedaj namreč razpršeni po domačih in tujih arhivih. Na podlagi znanstvenokritičnih objav bodo ti arhivski viri lažje dosegljivi tudi tistim raziskovalcem in ljubiteljem zgodovine, ki niso vešči branja nemške kurzive. Hkrati pa bo spremljevalna študija - kot del tovrstnih objav - predstavila tudi posameznemu viru ustrezno zgodovinsko dogajanje. Uvodni del aktualne publikacije je namenjen krajši predstavitvi osrednjega arhivskega vira - inventarja ob ukinitvi samostana. Nato sledita zgodovinska študija o delovanju samostana ter predstavitev premičnega in nepremičnega premoženja, popisanega v inventarju. V nadaljevanju so podrobneje opredeljene stavbne značilnosti samostana in samostanske cerkve ter usoda teh poslopij po ukinitvi samostana. K vedenju o nadaljnjih lastnikih samostanske stavbe so v veliki meri pripomogli zemljiškoknjižni izpiski zemljiškoknjižnega urada pri okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu ter zbirka zemljiškoknjižnih listin okrajnega sodišča Marenberg, ki jo hrani enota PAM za Koroško. Na koncu je dodana transkripcija oziroma prepis originalnega inventarja ob ukinitvi samostana, napisanega v nemški gotici. Knjiga je v tiskani obliki na voljo v PAM v Mariboru in na Ravnah."

Katere teme bodo obravnavali prihodnji zvezki iz tega sklopa?

"Zvezki Gradiva za zgodovino Koroške bodo izhajali priložnostno na vsaki dve do tri leta. V prvi vrsti so to poznosrednjeveške in novoveške listine, urbarji, bratovščinske knjige in drugi pomembni arhivski dokumenti tukajšnjih župnijskih arhivov. Pa gradivo s področja železarstva in rudarstva med 16. in 19. stoletjem in tako dalje. Idej za nadaljevanje je skratka veliko. Raziskovalcev, ki bi lahko sodelovali, pa je tudi kar nekaj."