Ob izbruhu afere sta Boris Špes (levo) in Igor Šalamun pristala v priporu, zdaj pa se že več kot dve leti in pol branita s prostosti. Foto: Andrej PETELINŠEK
Mariborsko sodišče je že v začetku letošnjega poletja izpeljalo pričanje nekdanje hrvaške atletinje Danijele Kuna, Igor Šalamun in Boris Špes, ki sta tako rekoč zaradi nje pristala v kazenskem postopku in sta na sojenju dolgo napovedovala, da se bosta zagovarjala šele po zaslišanju zanju obremenilne priče, pa na zatožni klopi še vedno bolj kot ne molčita. Razlog za njun pristanek sredi dopinške afere je bila Kunina zmaga na maratonu v avstrijskem Linzu aprila 2017, kjer je padla na dopinškem testu, saj se je pokazalo, da je imela v organizmu darbepoetin. Na zaslišanju pred avstrijsko protidopinško komisijo je priznala, da je tekmovala pod vplivom prepovedanih substanc v športu. Tam in kasneje še na avstrijski policiji je izdala, da ji je jemanje nedovoljenih snovi predlagal slovenski trener, nekdanji maratonec in gorski tekač Šalamun, snovi pa je priskrbel Špes, ki je v tistem obdobju delal na pljučnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Kuno prikazujejo kot neverodostojno pričo
Proti tekačema na dolge proge so policisti pričeli izvajati prikrite preiskovalne ukrepe. Prisluškovali so telefonskim pogovorom, sledili osumljenima in prestregli več pogovorov, iz katerih je izhajalo, komu vse sta priskrbela prepovedane snovi v športu. V preiskavi so policisti uporabili celo tajnega delavca, ki je od osumljenih dvakrat kupil prepovedane substance. Zagovornika obtoženih Simon Dolinšek in Robert Berkovič si že dolgo prizadevata trdne dokaze izločiti iz spisa, češ da je Kuni v Avstriji grozil kazenski postopek, zaradi česar je bila na dopinški kontroli pod pritiskom in ni govorila resnice. Z večkratnimi poskusi, da je bila odredba za prikrite ukrepe proti obdolženima neutemeljena, nista uspela, a se advokata ne vdata. Ta teden sta v spis vložila mnenje Mojce Kržan z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, v katerem strokovnjakinja pojasnjuje čas razgradnje darbepoetina v telesu in njegovo učinkovitost. Kot je poudaril Špesov odvetnik Simon Dolinšek, obramba tudi s tem mnenjem dokazuje, da Kuna ni govorila resnice, zaradi katerega momenta je padla na doping testu. Za lažje razumevanje je treba razložiti, da atletinja vztraja pri izjavi, da si je zadnji odmerek prepovedane snovi, ki jo je po njenih besedah dobila od Špesa in si je mililiter sporne snovi razdelila na štiri dele, injicirala dva tedna pred maratonom. Če se upošteva ta njena izjava, je po prepričanju obrambe atletinja usodni odmerek sporne snovi prejela od nekoga drugega. Iz mnenja Kržanove naj bi namreč izhajalo, da se darbepoetin v telesu zazna sedem do deset dni po prejemu odmerka. Ker atletinja trdi, da si je snov nazadnje injicirala dva tedna pred tekmovanjem, jo poskušata odvetnika obtoženih prikazati kot neverodostojno pričo, češ da ne govori resnice o tem, od koga je prejela snov, zaradi katere je bila na dopinškem testiranju pozitivna.
Na zadnjem maratonu je atletinjo ves čas spremljal na kolesu
Pričakovati je, da se bo obramba v nadaljevanju sojenja oprla tudi na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Iz prestrežene komunikacije obtoženih namreč izhaja, da je Šalamun po telefonu nekomu razlagal, da je atletinja izpadla prava amaterka. Dejstvo je namreč, da se zmagovalec na maratonu ne more izogniti dopinški kontroli. "Če bi jaz vedel, da je tako, bi ji rekel, naj v Linzu ne zmaga. Ona pa je finiširala kot nora," se je v pogovoru z nekom čudil Šalamun. Prav on je bil tudi ta, ki je Kuno na maratonu ves čas spremljal na kolesu in jo spodbujal do cilja. To okoliščino bo Šalamun v nadaljevanju najbrž poskušal obrniti sebi v prid v smislu, da svoje varovanke ne bi nikoli tako vzpodbujal, če bi vedel, kaj je vzela v dneh pred tekmovanjem.
Pričal uradnik za kontrolo dopinga pri Sloadu
Na prostor za priče je ta teden stopil tudi sodelavec Kržanove Lovro Žiberna, farmacevt, ki je pri Slovenski protidopinški organizaciji (Sloado) uradnik za kontrolo dopinga. Ker se obdolženima med drugim očita, da sta športnike oskrbovala tudi z železom, je moral odgovoriti na vprašanje obrambe, ali se aplikacija navadnega železa in vitamina C v obliki infuzije že šteje za doping. "Vitamin C in železo nista doping. Pika!" je bil eksakten strokovnjak, je pa opozoril, da gre v primerih, ko se volumen snovi v določeni časovni enoti preseže, za prepovedano metodo in kršitev antidopinških pravil, tudi če je govor zgolj o vitaminu C.