Petkovo razkritje o odločitvi vrhovnega sodišča, zaradi katere so pravnomočno obsojeni balkanski bojevniki smeli iz zapora, se v javnosti še ni ohladilo in se najbrž ne bo vse do dne, ko bodo obtoženi ponovno sedli na zatožno klop. Kdaj bo to, se še ne ve. Vrhovni sodniki namreč še niso napisali sodbe, iz katere bi bilo razvidno, zakaj so razveljavili tako prvo- kot drugostopenjsko sodbo za 13 pravnomočno obsojenih v primeru Balkanski bojevnik. V petek so poleg najbolj razvpitega v zadevi, Dragana Tošića, iz zapora izpustili še Dragana Bjelkaša, Jakoba Remškarja, Petra Khermayerja in Marka Bublića, preostalih osem pa je zaporniško celico zapustilo že prej, saj so kazen prestali. Trgovina z drogo je bila očitana vsem, da gre za slovensko lovko zloglasnega narkokartela pod taktirko kralja kokaina Darka Šarića, sta trdila tako policija kot tožilstvo.
Koščak: Razlogov za razveljavitev je bilo 300
Od treh vloženih zahtev za varstvo zakonitosti so vrhovni sodniki ugodili dvema. Eno je vložil Tošićev zagovornik Janez Koščak iz Odvetniške družbe Čeferin, drugo odvetnik Saša Ravnik, ki brani Bjelkaša. Advokata z izrednim pravnim sredstvom nista zrušila obsodbe le za svoja klienta, ampak tudi za vse preostale, saj je vrhovno sodišče ugotovilo, da so razlogi v korist Tošića in Bjelkaša podani tudi v korist drugih, in je tako zanje sodbi razveljavilo po uradni dolžnosti. Zakaj, bo torej treba počakati na napisano sodbo, je pa Koščak za Večer izjavil, da je bilo po njegovem teh razlogov 300. V toliko točkah je namreč v 138 straneh dolgi zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeval, kaj vse sta prva in druga sodna instanca krišili in naredili nezakonito.
Izpustitev peterice iz zapora, ki naj bi bila v letih 2008 in 2009 tihotapila ogromne količine kokaina in bila zaradi tega obsojena na dolgoletne kazni (od 10 do 15 let zapora), je sprožila val ogorčenja širše javnosti na družbenih omrežjih. Odzval se je tudi notranji minister Aleš Hojs. "Ob takem vrhovnem sodišču in odvetniški družbi Čeferin je vse delo policije in tožilstva zaman," je tvitnil v petek in dodal, da so v 20. letih prejšnjega stoletja Američani vedeli, kdo so mafijski odvetniki. "Nihče od teh facebook in twitter komentatorjev se ne vpraša, kako bi se sam počutil, če bi država proti njemu uporabljala nezakonite ukrepe," pa ogorčeni javnosti odgovarja Koščak. "Srbski varnostni organi so dvema obdolženima prisluškovali brez odredbe. Ta dokaz je bil uporabljen v Italiji in Sloveniji. Italijani niso znali pojasniti, kako so pridobivali številke osumljenih. Naši preiskovalci pa so si izmislili, da je bila Tošićeva telefonska številka objavljena javno. To preprosto ni bilo res. V pobudi za uvedbo prikritega ukrepa je bila uporabljena tudi telefonska številka, ki je bila v uporabi šele dvanajst ur, kar kaže na to, da so do nje prišli z uporabo IMSI-catcherja, ki ga naša policija takrat ni smela uporabljati," je advokat spomnil, kaj je problematiziral na ponovljenem sojenju, kjer je sodišče - v nasprotju s prvim procesom, na katerem so bili skoraj vsi oproščeni - poleg urugvajskih uporabilo tudi slovenske in srbske dokaze.
Tudi v Srbiji sodni mlini še meljejo
Junija letos je srbsko vrhovno sodišče razveljavilo sodbo, s katero sta bila danes 51-letni Darko Šarić in njegova skupina obsojena za tihotapljenje šest ton kokaina. Šarićevi zagovorniki so namreč vložili zahtevo za varstvo zakonitosti na sicer že pravnomočno 15-letno zaporno kazen, ki je bila izrečena Šariću.
Vrhovni sodniki so tako naložili pritožbenemu sodišču, da mora znova odločati o zadevi. Pritožbeno sodišče je sicer novembra 2020 potrdilo prvostopenjsko sodbo posebnega oddelka beograjskega višjega sodišča, ki je Šarića v sodbi označil za organizatorja skupine, ki je v letih 2008 in 2009 pretihotapila skupno 5,7 tone kokaina iz Južne Amerike v zahodno Evropo.
Šariću v Srbiji sodijo že več kot desetletje. Mednarodno tiralico so za kokainskim kraljem, kot imenujejo Šarića, razpisali januarja 2010, saj je bil tedaj na begu v tujini. Sojenje se je, v Šarićevi odsotnosti, pričelo leta 2012. Marca 2014 se je Darko Šarić v Latinski Ameriki sam predal policistom, nato pa je bil predan v Beograd in tam je sedel na zatožno klop.
V ločenem postopku je bil na prvostopenjskem sodišču obsojen na devet let zapora zaradi pranja 20 milijonov evrov, ki naj bi jih bil zaslužil s prodajo narkotikov. Pritožbeni postopek v tem primeru še poteka.
Šarić se je rodil 21. oktobra 1970 v kraju Plevlja v Črni gori. Bil je dvakrat poročen, enkrat s Srbkinjo, drugič s Slovakinjo, od obeh se je ločil. Ima tri otroke. Leta 2005 je dobil tudi srbsko državljanstvo. Prvič je bil pred sodiščem še mladoleten. Leta 1988 mu je bil izrečen ukrep strožjega nadzora staršev nad njim. Kasneje je bil na sodišču v Plevlji petkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj: ogrožanje varnosti pri delu, uničenje aparatov v rudniku in v gradbenih podjetjih, uničenje poslovnih prostorov, poneverba, nedovoljena posest orožja. Izrečene so mu bile pogojna kazen in nekajmesečne zaporne kazni. Četudi je javnost za Šarića prvič izvedela po zasegu rekordne količine droge leta 2009 pred obalo Urugvaja, so srbski preiskovalci kasneje povedali, da so preiskavo zoper njega in člane njegove združbe začeli že v letu 2000 zaradi pranja denarja. (epl)
Izvedejo naj se le pravno relevantni dokazi
Zdaj ko je pri nas razveljavljena tudi pravnomočna sodba za trinajsterico, smo enajst let in pol po razbitju mamilarske tolpe spet na začetku, širša javnost, ki po odmevnih aretacijah in tako dolgotrajnem sodnem procesu pričakuje samo en rezultat - obsodilno sodbo, pa je ogorčena in pod vtisom, da imajo obtoženi preobsežne možnosti za pritožbe.
Da imamo v Sloveniji problem z dolgotrajnostjo postopkov, se strinja tudi mariborski odvetnik, doktor pravnih znanosti Miha Šošić, a pripominja, da sam ne vidi problema v tem, da bi imeli po zakonski ureditvi procesni udeleženci preveč pravic ali preobsežne možnosti vlaganja pravnih sredstev. "Bistvo težave je v preobsežnih dokaznih postopkih in pogostem prelaganju odgovornosti za odločitev o odprtih pravnih vprašanjih na višje instance. Veliko neizkoriščenih priložnosti za večjo učinkovitost postopkov je v postopku odločanja o uvedbi preiskave in o ugovoru zoper obtožnico. V teh fazah bi se ob strožji presoji sodišč lahko izognili marsikateri nepotrebni glavni obravnavni. Sodišče bi moralo pogoje, ki jih mora izpolniti tožilstvo, presojati strogo in dosledno. Nikoli ni naloga sodišča, da nadomešča funkcijo tožilca ali poskuša odpraviti njegove morebitne napake. Če želi tožilstvo zadevo pripeljati do glavne obravnave, jo mora v predhodnih fazah dovolj razjasniti, sodišča pa pri takšni presoji ne bi smela biti preveč popustljiva do tožilstva," na problem gleda Šošić.
128 narokov je bilo potrebnih v ponovljenem procesu, 81 na prvem sojenju
Obsežnost dokaznih postopkov je vsekakor pogosto objektivna posledica zapletenosti zadev, pa vendar se po besedah Šošića zagovorniki ne morejo izogniti vtisu, da se pomanjkanje vsebine poskuša nadomestiti z obsegom dokaznega gradiva. "Kazenski spisi imajo lahko več deset tisoč strani, v njih je lahko opravljenih tudi po 50 ali 100 narokov za glavno obravnavo, na koncu pa zadeva lahko pade zaradi enega samega pravnega vprašanja," razloži Šošić, ki vidi rešitev v tem, da bi sodišča morala postati bolj kritična pri izvajanju dokazov in izvesti samo tiste, ki so pravno relevantni. "Pogosto smo priča, da sodišča izvajajo vse dokaze tožilstva, četudi tožilstvo premalo ali pa sploh ne pojasni njihove pomembnosti za odločanje. Tako v sodnih dvoranah izgubljamo številne ure s poslušanjem nepomembnih prisluhov ali drugih nerelevantnih dokazov. Razumljivo je, da želijo sodišča dejansko stanje čim bolj razjasniti in se izogniti procesnim kršitvam. Vseeno bi bilo koristno, če bi se meje pravno relevantnega tudi za tožilstvo začrtale nekoliko bolj pogumno. Pri dokaznih predlogih obrambe sodišča že zdaj dosledno zahtevajo, da so vsi dokazni predlogi ustrezno obrazloženi. To je pravilno, mora pa veljati za obe stranki postopka enako," na nujnost enakosti orožja v kazenskem postopku opozarja Šošić.
Dr. Miha Šepec, predstojnik katedre za kazensko pravo na mariborski pravni fakulteti, ob problematiziranju dolgotrajnosti postopkov pripominja, da statistika kaže, da je Slovenija v zadnjih 15 letih zelo zmanjšala sodne zaostanke. "Najbolj problematični so ravno najbolj kompleksni primeri, kot je primer Balkanski bojevnik. Razveljavljene sodbe so zagotovo nekaj najslabšega za ugled sodstva, saj to pomeni, da so bile na nižji ravni v postopku storjene napake, zaradi česar je treba sojenje ponoviti. To seveda v javnosti povzroči nezaupanje, da sodstvo ne deluje in da vse večje zadeve na sodišču padejo. Še huje je, če tekom tega odločanja kazenski pregon zastara. A to je žal cena kvalitetnega nadzornega instančnega sistema v sodstvu," zaključi Šepec.
Spodrsljaj tožilke izkoristil za pobeg
Med četverico, ki je bila na prvem sojenju obsojena, je tudi Anes Selman. Sodišče mu je prisodilo deset let zapora, a ker je tožilka ob koncu sojenja pozabila predlagati podaljšanje pripora, so bili nepravnomočno obsojeni izpuščeni na prostost, Selman pa je v tistih nekaj dneh, ko je bil na prostosti, pobegnil v BiH, ker ima poleg slovenskega tudi bosansko državljanstvo. Tako višje kot vrhovno sodišče sta njegovo krivdo potrdili, višji sodniki so mu kazen celo zvišali na 15 let, vendar je Selman uspel s pritožbo na ustavnem sodišču. Ker se je to zgodilo šele leta 2018, ko je ponovljeni postopek v zadevi Balkanski bojevnik že potekal, je sodišče zanj odprlo ločen postopek, ta pa se še ni pričel, ker se Selman ni vrnil v Ljubljano. Najprej ni mogel priti, ker je bil zaradi gojenja marihuane zaprt v Bosni, potem je iskal potni list, nato pa je sodišču pisal, da ima psihične težave, povezane s stresom. Ker BiH svojih državljanov ne izroča, je Selman za zdaj varno skrit v nekdanji jugoslovanski republiki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
