Po podatkih dr. Jasne Podreka, asistentke na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljke društva SOS telefon, v Sloveniji povprečno beležimo na leto pet do sedem primerov, ko se nasilje nad žensko konča s smrtjo. V letu 2019 so bili štirje, predlani sedem, lani osem, leta 2018 pa kar 13.
Kaj pomenijo ti podatki? Kaj nam povedo?
"Ti podatki vzbujajo skrb in pomenijo, da z vidika preventive nekaj še vedno delamo narobe. Kot družba ob vsakem takšnem primeru povsem pademo pri izpitu. Kljub pomembnim premikom in doseženim mejnikom na področju obravnave nasilja v družini in nad ženskami je statistika še vedno daleč od spodbudne. Iz mojih raziskav, ko sem pod drobnogled vzela več kot 50 tovrstnih primerov, ki so se v Sloveniji zgodili od leta 2000 do 2020, izhaja, da v kar dveh tretjinah primerov povzročitelj za nasilje nikoli ni bil prijavljen in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To pomeni, da moramo še vedno veliko delati na ozaveščanju o pomenu prijave nasilja. Tokratni tragični dogodek iz Posavja sodi v preostalo tretjino primerov, kjer so bile prijave in so pristojne službe tudi intervenirale. Zakaj se je kljub temu zgodilo najhujše, je moje ključno vprašanje pri analizi teh primerov. Nemalokrat se izkaže, da institucije podcenjujejo tveganje za najhujše nasilje in ne ukrepajo dovolj odločno. Sočasno opažam, da žrtve ob prijavi nasilja pogosto nimajo zadostne podpore v svojem neformalnem, najožjem krogu. Vsaka prijava za žrtev pomeni velik zalogaj, zato je podpora domačega okolja zelo pomembna. Zlasti pa se kot velik problem pokaže precej pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, saj se praviloma z njimi na sistematičen in strokoven način le redko ukvarjamo. Delo z njimi, prepoznavanje njihove nevarnosti, odmik od žrtve bi bil v takšnih situacijah nujen."
"Kot družba ob vsakem takšnem primeru povsem pademo pri izpitu"
P
Kaj se dogaja v glavah teh storilcev? Kaj dejansko čutijo, razmišljajo, kakšen odnos sploh imajo do svojih partnerk?
"Študije so pokazale, da so to moški z visoko stopnjo tolerance do nasilja, praviloma so nezadovoljni sami s seboj in s svojim družbenim položajem, svoj nivo frustracij pa kanalizirajo preko uporabe nasilja nad šibkejšimi, in to praviloma znotraj domačega okolja, najpogosteje nad partnerko. Gojijo tudi močna konservativna in patriarhalna prepričanja in partnerko razumejo kot lastnino, s katero lahko počnejo, kar želijo, in zahtevajo njeno popolno podreditev. Zdi se, da takšna dejanja razumejo kot nekaj, kar se je pač moralo zgoditi, kar sovpada z njihovimi vrednotnimi orientacijami in prepričanji. Sami za okolico in širšo družbo praviloma niso nevarni. Velika večina teh morilcev se po izvršenem kaznivem dejanju sama preda organom pregona."
V zadnjem primeru iz Posavja so pristojne institucije opravljale svojo vlogo, večkrat so posredovale. Kaj je vendarle šlo narobe, da se je nasilje tako tragično končalo?
"Konkreten primer težko komentiram, saj na voljo še ni dovolj podatkov, da bi lahko z zanesljivostjo podali oceno. Vemo, da žrtev pred povzročiteljem praviloma ne bo povedala nič, še manj si bo upala, če bo ta ostajal doma v isti hiši kot ona. Zavedati se moramo, da so to dejanja, ki jih vodi nasilje, praviloma prisotno že dolga leta, in posestniška drža nad partnerko. In tudi v tej zgodbi naj bi bilo tako. Velikokrat takšni povzročitelji svoje dejanje tudi napovedo s predhodnimi grožnjami."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
