Rozmari Petek
Na celjskem sodišču so se končno začele odvijati zgodbe, ki bi, vsaj posredno, pokazale, ali je Uroš Rotnik kot nekdanji direktor Termoelektrarne Šoštanj v času podpisa pogodb za gradnjo bloka 6 v žep spravil dobre tri milijone evrov kot podkupnino za "pravo" izbiro graditelja ali pa je denar zaslužil na račun hrvaških in bošnjaških vojnih veteranov. Primer, ki se je s prvo glavno obravnavo začel danes, bo sicer le kamenček v mozaiku, a vendar na njem praktično obstojijo ali padejo dvomi o tem, ali je Rotnik dobil podkupnino.
V konkretnem primeru tožilstvo Rotniku poskuša dokazati, da je v postopku, ki ga je zaradi preočitne razlike med njegovim premoženjem in dohodki uvedla tedanja Davčna, sedaj Finančna uprava, ponaredil listino in podal še krivo ovadbo zaradi domnevnega izginotja te iste listine. Pri tem naj bi mu bila pomagala soobtožena hrvaški poslovnež Alexander Hrkač in odvetnica Varja Holec. Rotnik namreč že ves čas trdi, da je denar zaslužil tako, da je leta 1996 takratnih 400 tisoč nemških mark dal poslovnežu Hrkaču, ki je trgoval s certifikati hrvaških in bošnjaških vojnih veteranov. Leta 2003 mu je slednji izplačal vloženi denar z zaslužkom in obrestmi, kar je znašalo ravno 3,1 milijona evrov. Tožilstvo nasprotno meni, da v tistem času ni bilo mogoče trgovati na opisan način, saj leta 1996 še ni bila sprejeta takšna zakonodaja, zato je ob tem ovadilo še Hrkača zaradi krive izpovedi, Holčeva pa naj bi bila podpisala lažno izjavo o tem, da je Rotnik davčnemu inšpektorju izročil originalno listino o prejemu denarja od Hrkača.
Do milijonov na račun vojnih invalidov
Hrkač je danes daleč največ časa posvetil opisu svojega poslovnega sistema, s katerim se je začel ukvarjati že pri 18 letih, in zatrjeval, da je bilo mogoče s certifikati poslovati tudi v času, ko naj bi bil prvi posel sklenil z Rotnikom. Kot je dejal, so vojni invalidi leta 1992 od države dobili določen odstotek pravic do delnic državnih podjetij (večja je bila invalidnost, večji je bil odstotek). Te je Hrkač ugodno odkupoval, čeprav jih ni mogel prepisati na svoje ime. Pri notarju je z invalidi podpisal pooblastilo, da lahko z delnicami razpolaga Hrkač in jih vlaga v podjetja, ki so se mu zdela perspektivna. "Stotine milijonov je bilo takrat na mojem računu, zame je izvedela široka javnost, vojni invalidi so me sami poiskali. Tudi nekateri investitorji. Policaji so mi nosili po par tisoč mark, da jih zanje vložim. To je bil prvi krog privatizacije, zakon, o katerem govorite, pa je res bil sprejet leta 1998 in je pomenil drugi krog privatizacije," je specializiranima tožilcema Ivanu Pridigarju in Mateju Mavriču pojasnjeval Hrkač. "Najbolj smešno je, da je vse to takrat bilo povsem legalno. Vse sem počel kot fizična oseba, zato nisem plačal niti davka. Sedaj tako ne gre več. Zadnja leta to počnem preko svojega podjetja."
In ravno to podjetje je Rotniku izdalo listino, s katero ta dokazuje prejem denarja od njega. Ker pa mu je domnevno listino izdalo leta 2003, so v njej nekoliko drugačna poimenovanja za omenjene posle, kar je zmotilo državno tožilstvo. A to se je na podlagi nove zakonodaje leta 1998 zgodilo avtomatično, trdi Hrkač, edini obtoženi, ki se je odločil, da bo odgovarjal tudi na vprašanja tožilstva. Tako je moral natančneje opisati, kako sta se z Rotnikom spoznala. "Ležal je na plaži na otoku Braču," je dejal. K njemu je pristopil sam. Vedno je namreč iskal investitorje, da bi lahko tako odkupil še več delnic. Kasneje je poslovanje preko posrednikov razširil še na Bosno in Hercegovino, da bi izkoristil še tamkajšnji val privatizacije. Rotnik mu je prvih 100 tisoč tedanjih nemških mark dal leta 1996, kasneje sta podpisala še tri anekse k pogodbi. Skupaj mu je Rotnik tako dal 400 tisoč nemških mark gotovine, izplačilo pa je prejel leta 2003. Denar mu je v gotovini izročil zvečer v avtu. Na vprašanje, zakaj sta poslovanje končala, Hrkač ni znal odgovoriti. "Denar je pač vložil drugam. Morda je hotel le preveriti, ali bo sploh dobil denar ali je vse skupaj le na papirju," je dodal.
Sedem let zaupal, da izplačilo bo
Rotnik se na sodišču ni zagovarjal. Skliceval se je na zagovor iz preiskave, dodatno pa je odgovarjal le na vprašanja obrambe, na vprašanja sodnice in tožilstva pa ne. Tako je ostalo v zraku logično vprašanje, kako je lahko podjetniku, ki ga je spoznal slučajno na plaži, toliko zaupal, da kar sedem let od njega ni terjal nobenih izplačil, ki bi dokazovala resnost posla. In kako je lahko bil tako prepričan, da bo na dogovorjeni večer leta 2003 prejel dogovorjeno vsoto gotovine, ki jo je, tako Rotnik, še isti večer predal drugemu posredniku, Bogdanu Pušniku. Navsezadnje je vprašanje tudi, zakaj listine o prejemu denarja sam ni hranil, temveč je leta 2013, ko ga je začela preiskovati davčna, Hrkača prosil, naj mu še enkrat dostavi originalno izjavo o prejemu denarja, ki da jo je predal davčni, od tam pa naj bi bila "izginila". Obravnava se nadaljuje prihodnji teden.
