Nasilni obsojenci: "Rad bi prenehal, a ne vem, kako"

V moji družini je bilo nasilje, oče je bil alkoholik, pretepal je mamo in naju s sestro. Nikoli se nismo pogovarjali o tem, kaj šele o tem, kako lahko na zdrav način izrazimo svoja čustva. To, ker je oče počel z nami, se je odražalo tudi na meni, saj sem večkrat, ko je dvignil roko, predvsem nad mamo, ki je bila nemočna, skočil na njega in bil potem še sam deležen udarcev. Zato je nasilje postalo tudi del mojega življenja. Tudi sam sem nasilnež, le svojih otrok nikoli ne tepem, ker sem si prisegel, da jih ne bom," nam je v zavodu za prestajanje zaporne kazni Maribor pripovedoval 36-letni obsojenec, ki je že drugič na prestajanju zaporne kazni zaradi nasilnih kaznivih dejanj. Prvič je bil zaprt, ker je očetu, ki ga je vso otroštvo in mladost maltretiral, vzel življenje, zdaj pa prestaja kazen zaradi nasilja do partnerice, s katero ima otroke. Ker se zaveda svojega problema, nasilja, se je spomladi v zavodu vključil v program za nasilne obsojence, ki ga vodi psihologinja Urška Tropenauer.

Priprava na življenje brez nasilja

Slovenija je bila do 2016., ko je bil omenjen program uveden v slovenske zapore in Prevzgojni zavod Radeče - čeprav v nekaterih zaporih še danes ni povsem zaživel zaradi pomanjkanja strokovnega kadra -, ena redkih evropskih držav, ki v zaporniškem sistemu ni imela programov za nasilne obsojence. Program je nastal ob sodelovanju z Društvom za nenasilno komunikacijo (DNS). Urška Tropenauer pravi, da je program namenjen obsojencem in obsojenkam, pri katerih je iz pravnomočne sodbe razvidno, da so storili kaznivo dejanje z elementi nasilja, tistim, pri katerih je iz izvedeniškega mnenja ali druge dokumentacije razvidno, da so bili že v preteklosti nasilni, in tistim, pri katerih je iz njihovega vedenja med priporom ali nastopom zaporne kazni razvidno, da so bili nasilni do drugih.
Trenutno je v mariborskem zaporu, kjer prestajajo zaporno kazen obsojenci, obsojeni do leta in pol zapora, oziroma tisti, ki se jim izteka zaporna kazen, v omenjenem programu osem obsojencev, srečanja so enkrat tedensko. "Obsojence učimo socialnih veščin, med drugim, kako naj se obvladajo, da ne nastane nasilje, in kako se pripraviti na življenje brez uporabe nasilja. V program se zaprti vključijo prostovoljno oziroma se vključijo tisti, ki jim je to priporočil zavodski psihiater ali drugi strokovnjaki, in če je tako določeno tudi v njihovem osebnem načrtu. V program se običajno, v skupini ali individualno, vključijo obsojenci, ki nimajo osebnostnih motenj ali duševnih bolezni oziroma težav z odvisnostmi, kot so na primer droge ali alkohol. Ob pripovedovanju njihovih življenjskih zgodb, še posebno iz otroštva in mladosti, ki običajno nista bila lepa, se marsikateremu obsojencu ulijejo solze. Včasih se zgodi, da jokajo tudi drugi, ko se spomnijo svojih življenjskih zgodb," dodaja Tropenauerjeva.

Kako odreagirati ob kritični situaciji

​​Obsojenci se v programu seznanijo z različnimi temami: kako prepoznati nasilje, reševanje konfliktov, zdravo partnerstvo, odgovorno starševstvo, razumevanje vedenja, dovoljen in prepovedan način izražanja čustev, nasilje nad ženskami in otroki ter podobnimi temami. "Obsojence tudi učimo, kako se v zavodu izogniti konfliktom oziroma kako jih rešiti, če nastanejo. Kako torej odreagirati, ko pri nekomu nastopi trenutek, ki sproži konflikt. In potem lahko po prestani kazni te tehnike in znanja prenesejo v domače okolje. Obsojenci, ki imajo proste izhode, lahko že med prestajanjem kazni obiščejo različne terapevtske programe DNS, društva Zrno in druge. Smiselno je, da po končani kazni nadaljujejo obisk pri omenjenih društvih. Cilj omenjenega progama namreč je, da se pri obsojencih oziroma obsojenkah, ki se bodo vključili vanj, zmanjša ponovitvena nevarnost za kazniva dejanja in da se poveča varnost njihovih potencialnih žrtev, da se jih ozavesti o škodljivih vedenjskih vzorcih in prepričanjih, kot so nasilje in slaba komunikacija ter drugo. In da se naučijo biti odgovorni za svoja dejanja," še dodaja Tropenauerjeva.
"V omenjenem programu sem spoznal, da imajo tudi drugi zaporniki podobne zgodbe, kot je moja, saj skoraj vsi prihajamo iz neurejenih družinskih razmer. Rad bi prenehal biti nasilen, a ne vem, kako. Zdi se mi, da se mi ponavlja neki vzorec, ki ga nosim v sebi iz svoje matične družine. Zato me skrbi, kako se bom znova vedel na svobodi, čeprav me bodo v zaporu marsikaj koristnega naučili glede obvladovanja nasilja. Želim si, da bi se tudi, ko bom na svobodi, lahko vključil v neki program, ki mi bo lahko pomagal prekiniti vedenjski vzorec nasilneža," pravi naš sogovornik.