Elizabeta Planinšič
Štiri leta zapora je bila kazen, ki jo je 26-letnemu Eritrejcu Musseju Andhomu sodnica Tanja Rot marca letos določila zaradi poskusa uboja svojega rojaka v integracijski hiši avgusta lani. Ob tem mu je izrekla tudi stransko kazen - pet let izgona iz države. O slednji mora zaradi razveljavitve na višjem sodišču sodnica Rotova odločati znova, tujec pa ves čas ponavlja, da se v Eritrejo noče in ne more vrniti. Na športnem igrišču pred integracijsko hišo v Mariboru sta se 11. avgusta lani sprla 26-letni Andhom in njegov rojak, pet let mlajši Tsegay Biniam. Povod je bil menda, da sta oba gojila simpatije do iste ženske. Med sporom je starejši Eritrejec z ostrim predmetov večkrat zabodel mlajšega v sprednji del telesa in mu poškodoval pljuča. Življenje Biniama bi bilo lahko, če ne bi bilo pravočasne pomoči, ogroženo, je bilo slišati na sodišču. Andhom je sodnico prepričeval, da rojaka ni želel ubiti, da se je z njim želel le pogovoriti, pa je stvar nato ušla izpod nadzora. Da se ne spominja, kaj se je zgodilo, saj je tisto noč pil alkohol, ki pa ga slabo prenaša, je še razlagal obtoženi.
Zbežal najprej iz vojske, nato iz države
Musse Andhom je povedal, da je Eritrejo zapustil poleti leta 2017. V Italiji je za azil zaprosil 1. avgusta tega leta. Iz odločbe izhaja, da je v Slovenijo prišel 17. oktobra 2017 v okviru kvot, Slovenija je tedaj sprejela prosilce za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije. Januarja 2018 je bila izdana odločba o tem, da se ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Andhom je zbežal iz Eritreje, ker je bil v vojski, tam pa vojaški rok, kljub temu da naj bi uradno trajal zgolj 18 mesecev, traja v nedogled. Vojaki pa niso vojaki, ampak sužnji, pravi. Ko je pobegnil iz vojske, so ga iskali, zato je državo zapustil. Njegova pot je bila od meje Sudana, ker je dobro poznal teren, je pešačil ponoči. Iz Sudana mu je tihotapec nato pomagal do Libije, od tam pa je zbežal v Italijo. Denar za pot je dobil, ko je podal svojo zemljo. Doma so bili namreč kmetje. Boji se, da če bi se vrnil v Eritrejo, bi ga zaprli, če ne celo ubili.
"Za mano se bo izgubila vsaka sled"
In četudi je odvetnik Miha Šošić, ki obtoženega brani po uradni dolžnosti, sodnico prepričeval, da bi bilo mogoče izreči sodbo zgolj za povzročitev hude telesne poškodbe iz malomarnosti, je sodnica sledila navedbam tožilke Tadeje Majcen in Eritrejca obsodila za poskus uboja. Sledila je tudi tožilskemu predlogu, da se 26-letniku izreče stranska kazen, petletni izgon tujca iz države. Ta predlog je Eritrejca, ki biva v Sloveniji od oktobra 2017, od januarja lani pa ima status begunca z mednarodno zaščito, precej vznemiril. "Boljše je, da me tukaj ubijete, kot da me pošljete nazaj v domovino. Raje umrem v Sloveniji. Razmere tam se niso spremenile, še vedno vlada isti diktator. Vrnitev v Eritrejo zame pomeni, da me bodo zaprli, ubili oziroma se bo za mano izgubila vsaka sled. Kaznovana bi lahko bila tudi moja družina," je razlagal sodnici. Toda ta se je odločila, da mu izreče tudi omenjeno stransko kazen, ker po njenih besedah njegovo dejanje pomeni nevarnost za javni red in mir ter varnost prebivalcev v Sloveniji. "To še ne pomeni, da bo izgnan v Eritrejo. K nam je prišel iz Italije, tudi v katero drugo evropsko državo lahko gre," je svojo določitev utemeljila sodnica.
"Ustavno sodišče potrdilo to, na kar sem ves čas opozarjal"
Odvetnik Šošić s sodbo ni bil zadovoljen, na višje sodišče je naslovil pritožbo tako zoper sodbo, izrečeno za poskus uboja, kot tudi zoper izrečeno stransko kazen. Višje sodišče je njegovo pritožbo v delu, ki se nanaša na obsodbo za poskus uboja in višino zaporne kazni zavrnilo, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, razveljavilo pa je odločitev o izgonu tujca iz države, saj naj bi bila ta preslabo utemeljena. Zato je Eritrejec znova stopil pred sodnico Rotovo, da bi ugotovili, ali naj stranska kazen obvelja ali ne. Tožilka Majcnova je vztrajala pri predlogu o petletnem izgonu tujca iz države po prestani kazni, odvetnik Šošić je temu nasprotoval. "Slovenija je država, ki spoštuje človekove pravice. S stransko kaznijo obtoženega ne sme izpostaviti," je v preteklosti že naslavljal sodišče in dodal, da je predlog stranske kazni v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in varstvom človekovih pravic. "V primeru take kazni bi bilo obdolženemu onemogočeno, da še naprej uveljavlja pravico do azila," je bil odločen odvetnik. Tokrat pa je opozoril še na nedavno odločitev ustavnega sodišča, ki je kot neustavna razveljavilo nekatera določila zakona o tujcih. "Ustavno sodišče je potrdilo to, na kar sem ves čas tudi sam opozarjal - na načelo nevračanja. To je treba spoštovati," je dejal odvetnik.
Načelo nevračanja
Načelo nevračanja je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Spoštovanje načela nevračanja nalaga tudi slovenska ustava. Kot navaja 18. člen ustave, sta v skladu s prvim odstavkom 33. člena ženevske konvencije prepovedana izgon ali prisilna vrnitev begunca na meje ozemlja, na katerem bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Vrnitev bi pomenila nevarnost za življenje
Musse Andhom je k temu pripomnil, da je povedal že vse, kar je imel za reči, in poudaril, da se nima več kam vrniti.
Rotova je nato prebrala poročilo ministrstva za zunanje zadeve, ki so ga na ministrstvu pripravili zaradi sodničinega poizvedovanja o stanju v Eritreji. Stanje človekovih pravic je še vedno zaskrbljujoče, poročajo z zunanjega ministrstva. V državi so prisotni samovoljna pridržanja posameznikov in pripori, ki trajajo nedoločen čas, v zaporih ljudje umirajo, zaporniki nepojasnjeno izginjajo. Izmikanje obveznemu vojaškemu roku je nekaj povsem običajnega, kajti vojaški rok naj bi trajal zgolj poldrugo leto, toda vojaki po tem času niso odpuščeni, temveč jih v vojski zadržujejo več let. In da pravzaprav ne gre za služenje vojski, temveč za obliko prisilnega dela, še pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu. Z ministrstva prihajajo tudi opozorila, da v državi ni neodvisnega sodstva. "Obstaja sum, da bi bil tujec ob vrnitvi v državo deležen vsaj odvzema prostosti. Njegova vrnitev bi tako pomenila nevarnost za njegovo življenje," še piše v poročilu zunanjega ministrstva.
Sodnica Rotova je nato sklenila, da bo, kar je bil predlog tožilstva in tudi napotilo višjega sodišča, pridobila še poročilo notranjega ministrstva o tem, kako se je tujec integriral pri nas in ali so bile z njim pri nas še kakšne druge težave razen tega, zaradi česar je bil obsojen. Odločanje o tem, ali bo ponovno izrekla stransko kazen ali ne, je preložila na konec novembra.
