Vesna Lovrec
Nedavna odločba ustavnih sodnikov, s katero so razveljavili pravnomočnost sodbe za Daouda Saadaouija, obsojenega na sedem let zapora in obvezno psihiatrično zdravljenje zaradi uboja očima Boštjana Habjaniča, je dobrih pet let in pol po obsodbi odprlo isto vprašanje kot decembra 2013 na predobravnavnem naroku ptujskega sodišča. A o tem, ali je Saadaoui vedel, kaj je priznal, in ali kot laik sploh loči med ubojem, ubojem na mah in silobranom, smo se takrat na glas spraševali le novinarji. Sodišču je zadostovalo, da je bil obtoženi, ki mu je psihiater diagnosticiral paranoidno shizofrenijo, a ocenil, da je sposoben sodelovati v kazenskem postopku, pripravljen prevzeti odgovornost za očimovo smrt, saj da dokazi v spisu potrjujejo njegovo priznanje. Pa so jih res?
Očim ga je podil od doma
Debela štiri leta čakanja
Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, se je v njo poglobil odvetnik Peter Kos in prevzel obrambo Daouda Saadaouija. V dokazih, ki so v spisu, je odvetnik prepoznal, da je očitek tožilstva pretiran in da je ptujsko sodišče obtožnici nekritično sledilo. V pritožbi na višje sodišče je zatrjeval, da je obtoženemu mogoče očitati kvečjemu uboj na mah, ker je reagiral v afektu in v posledici močne čustvene razdraženosti. Advokat je poudaril, da "obdolženi pri priznanju ne priznava pravne kvalifikacije, saj je kot laik ne more, ker je ne pozna", višji sodniki pa so pritožbo zavrnili in razložili, da okoliščine, ki izhajajo iz opisa dejanja v obsodilni sodbi, ne dajejo podlage za milejšo kvalifikacijo kaznivega dejanja. Sodba je s tem 8. aprila 2014 postala pravnomočna. Kos jo je poskušal zrušiti z zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovnem sodišču, a ni uspel. Vrhovni sodniki so 18. decembra 2014 pritrdili stališču senata višjega sodišča v Mariboru. Kos je imel dva meseca časa, da je spisal ustavno pritožbo. Na odločitev, s katero so ustavni sodniki 4. julija letos razveljavili sodbi višjega in vrhovnega sodišča, ne pa tudi prvostopenjskega sodišča, je čakal debela štiri leta.
Zahteval izpustitev iz zapora
Daouda Saadaouija so aretirali 22. julija pred šestimi leti. Glede na ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja je kazen začel prestajati na oddelku forenzične psihiatrije. Sodišče v takih primerih vsakih šest mesecev po uradni dolžnosti preverja, ali je še potreben hospitalizacije ali je že zrel za zapahe. Ko ga je dosegla odločitev ustavnega sodišča, je bil Saadaoui za rešetkami zapora na Dobu. Odvetnik Peter Kos je na sodišče nemudoma poslal zahtevo za njegovo izpustitev, a v petek, ko smo govorili z njim, (še) ni imel podatka, da bi bil njegov klient že na prostosti. Zato smo se obrnili na višje sodišče v Mariboru. Odgovorili so, da nam v zvezi s tem ne morejo posredovati odgovorov, saj so odločbo ustavnega sodišča prejeli 25. julija, takoj zaprosili za predložitev kazenskega spisa, ki pa ga še niso prejeli.
Kršen 27. člen ustave
Ustavno sodišče je opozorilo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. To je še posebno pomembno, če obdolženi navaja okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo dejanje storjeno drugače, kot mu očita obtožba, oziroma da je obdolženi priznal neko drugo dejanje. Enako velja, kadar že iz obtožnega akta izhaja, da bi lahko žrtev sama prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Kot rečeno, ustavni sodniki prvostopenjske sodbe niso razveljavili, pač pa so primer vrnili v ponovno odločanje višjemu sodišču v Mariboru, ki mora presoditi, ali je sodišče prve stopnje preverilo jasnost, popolnost in podprtost pritožnikovega priznanja z dokazi ter na kakšni podlagi je zaključilo, da lahko v skladu z zakonskimi merili sprejme takšno priznanje. Dejstvo je namreč, so ugotovili ustavni sodniki, da sta višje in vrhovno sodišče glede priznanja krivde upoštevali zgolj opis dejanja, razviden iz izreka prvostopenjske sodbe. "Ker višje sodišče ni preverilo, ali in kako je sodišče prve stopnje preizkusilo pritožnikovo priznanje krivde v smislu njegove jasnosti, popolnosti oziroma podprtosti z dokazi, te pomanjkljivosti pa ni odpravilo niti vrhovno sodišče, je bila pritožniku kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena ustave," so sklenili ustavni sodniki Rajko Knez, Matej Accetto, Dunja Jadek Pensa, Klemen Jaklič, Etelka Korpič Horvat in Špelca Mežnar.
