Roberta Robavsa so po odločitvi sodnice ljubljanskega okrožnega sodišča Milene Turuk, da je avgusta lani v stanju neprištevnosti s petimi streli iz revolverja ubil bratranca Aleša Dovča, nemudoma odpeljali nazaj na psihiatrijo v mariborskem UKC, kjer je zadnjih nekaj mesecev že preživljal pripor. Sodnica ni imela manevrskega prostora za morebitno drugačno razsodbo, saj je psihiatrični izvedenec dr. Gorazd Mrevlje ocenil, da je bil obtoženi v času krvavega napada zaradi paranoidne shizofrenije blodnjav in zato neprišteven, zaradi česar ni bil sposoben obvladovati svojega dejanja. Zaradi teh zaključkov je tožilec včeraj spremenil obtožnico in Robavsu očital "le še" uboj, ne pa umora iz nizkotnih nagibov. Trenutno še nepravnomočno obsojeni je 23. avgusta lani v bližini domače hiše v ljubljanskih Stožicah s kolesom dohitel bratranca, ki je kolesaril s svojim devetletnim sinom. Z revolverjem ga je trikrat ustrelil, se odpeljal malce naprej, naključnemu sprehajalcu rekel "Ubiti sem ga hotel", se odpeljal nazaj in v na tleh ležečega 48-letnika ustrelil še dvakrat.
Petindvajset let napadov in groženj s smrtjo
Kaj natančno se je v času napada podilo po glavi Robavsa, ne bo nikoli znano. Je pa kakih deset dni pred zločinom mami povedal, da ga bodo Aleš, njegov brat in njun oče ubili, kar da je slišal na cesti. Bil naj bi preplašen, zmeden, zaradi strahu ni mogel spati. Po pričevanju njegove mame in brata sta si družini Robavs in Dovč, ki živita v sosednjih hišah, nenaklonjeni že dolga leta, prvi spori segajo že v 60. leta prejšnjega stoletja, razlog pa naj bi bil v dediščini. Pokojnikova soproga je po drugi strani vztrajala, da spora sploh ni bilo, da s sosedi sploh niso govorili in da je vse to nastalo le v glavi storilčeve mame. Ta da se je počutila izigrano zaradi po njenem nepoštenega dedovanja. Povedala je še, da so se grožnje s smrtjo in različni napadi sosedov vrstili zadnjih 25 let, vrhunec pa dosegli s smrtjo njenega soproga.
"Bili smo povezana družina, skupaj delali snežake, igluje, se drsali, pekli kostanj, kampirali, hodili na izlete. Aleš je bil res steber naše družine," je v srce parajočem govoru pred razsodbo pripovedovala pokojnikova žena. In če so prej veliko časa skupaj preživljali zunaj, si danes štirje otroci, od tega dva mladoletna, sploh ne upajo več (sami) na vrt, v garažo ali na balkon. "Ne moremo več normalno živeti. Vse nas je zelo strah," je nagovorila sodišče. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo, ko bodo Roberta izpustili iz bolnišnice. "Bo spet moril, ko bo prišel ven?" se je vprašala in strahove upravičila z dejstvom, da soprogov krvnik nikoli doslej ni končal nobenega od zdravljenj in se kvečjemu samozdravil z drogami.
Sodnica razume strah pokojnikove družine
"Razumem stisko in čustva, ki prevevajo oškodovance. Slišim vaše klice po zaščiti, razumem, da se čutite ogrožene," je sodnica Turukova v obrazložitvi sodbe nagovorila Dovčevo. A zakon je tak, kakršen je, in sicer z maksimalnim petletnim rokom varnostnega ukrepa in varstva v zavodu. Sodišče vsakega pol leta preveri, ali je nadaljevanje varstva v enoti za forenzično psihiatrijo še nujno, po petih letih pa se stanje in potencialna nevarnost osebe presojata po drugih pravilih. Je pa sodnica prepričana, da bo država tudi potem uspela zagotoviti varno življenje oškodovančevi družini. Ker je Robavs nevaren in ker obstaja grožnja ponovitve dejanja, mu je sodnica do pravnomočnosti sodbe pripor podaljšala.
Tragični dogodek tistega avgustovskega večera je razklal in v žalost pahnil dve družini. Ali jima bo kdaj uspelo pokrpati odnose, se ne ve, a morda bo mlajša generacija storila korak v to smer. "Robi, želim ti odpustiti tvoj zločin," je krvnika svojega očeta včeraj nagovoril sin pokojnega in si obenem zaželel, da bi Robi morda kdaj v prihodnosti na grobu svojega bratranca prižgal tudi svečko.
Kaj si je o tem mislil Robavs, je bilo med nagovoroma žene in sina pokojnika nemogoče razbrati z njegovega obraza. Le nemo in odsotno je strmel malo v zid, malo skozi okno.
