Damijana Žišt
"S prijateljem sva prišla v lokal Gold okoli pol dvanajstih zvečer, sedla sva za mizo blizu vhoda. Ko sva naročila pijačo, je prijatelj odšel na stranišče, sam se obsedel za mizo. Kar naenkrat sem opazil moške, bili so trije, zamaskirani, dva sta imela v rokah puške, eden palico. Ko so vstopili v lokal, so vpili, da moramo na tla, mene pa je zadel udarec s palico. Od bolečin sem padel na tla, z rokami sem si zavaroval glavo. Prejel sem še en udarec po roki in drugega po hrbtu. Ničesar nisem videl, sem pa slišal enega ali dva priglušena strela. Ostal sem na tleh, ko je prišel prijatelj, mi je pomagal vstati. Tedaj pa sem videl Kličića ležati na tleh," je pred bosansko policijo po dogodku, ki se je zgodil v noči na 14. september 2014 v lokalu Gold v Ostrožcu pri Cazinu v Bosni in Hercegovini (BiH), povedal Armin Jakupović.
Na sojenje jih ni bilo zaradi epidemije
Pred dnevi je Jakupović pričal tudi na ljubljanskem okrožnem sodišču, kjer za umor Nedžada Kličića, znanega pod vzdevkom Cazinski Rambo, že drugič sodijo Mervanu Šljivarju. Na prvem sojenju za Kličićev umor je bil Šljivar januarja lani obsojen na 30-letno zaporno kazen, sodbo je potrdilo tudi ljubljansko višje sodišče. Nato pa je sodbi okrožnega in višjega sodišča razveljavilo vrhovno sodišče, zato Šljivarju sodijo znova. Sodišče je sicer na sodišče povabilo še več prič iz BiH, a jih ni bilo v Ljubljano zaradi razglašene epidemije v Sloveniji zaradi koronavirusa. Na sojenje je prišel le Jakupović, ki zdaj živi in dela v Ljubljani. Med tokratnim pričanjem se sicer ni vsega podrobno spomnil, svoje izjave o dogodku pa je že večkrat podal v BiH, in sicer pred policijo, na sodišču in še januarja 2018, ko je v Bosni in Hercegovini pričal prek videokonference. Takrat se je vsega bolj podrobno spomnil, je pred dnevi povedal na sodišču. Znova pa je potrdil, da so bile osebe, ki so vpile, da morajo na tla, zamaskirane, oblečene v črno, da je padel na tla, ko je dobil udarce, in da ni ničesar videl.
Iz bližine strel v glavo
Šljivarja, ki ves čas zanika, da je sodeloval pri umoru, tožilstvo bremeni, da je Kličića po predhodnem pogovoru umoril skupaj s sostorilci. Ker Šljivar že dolga leta živi v Sloveniji, je BiH prosila Slovenijo, da prevzame kazenski pregon, kar se je tudi zgodilo. Tožilstvo meni, da so po predhodnem dogovoru kritičnega dne prag lokala prestopili Šljivar s pištolo, Sabahudin Ikeljić in Haris Gredelj s puškama, Mehmed Rekić z bejzbolsko palico in Dragan Pavlović v rokavicah. Gostom so ukazali, naj se uležejo na tla, Šljivar pa je nemoteno pristopil do Kličića, ga pretepel s pištolo, nato pa iz neposredne bližine ustrelil v glavo. Žrtev je na kraju dogodka umrla. Šljivar je nato odšel v Slovenijo, njegovim domnevnim pajdašem pa so sodili za sodelovanje pri umoru. Gredlju so sodniki prisodili šest let in dva meseca zapora, Rekiću šest let in pol, Ikeljiću pet let, Pavloviću pa dve leti in osem mesecev zapora. Vsi obsojeni v BiH so krivdo zvračali na Šljivarja. Ko so bili v Ljubljani zaslišani kot priče, pa so povedali bolj malo, izgovarjali so se na izgubo spomina in strah za lastno varnost. Šljivar je bil za bosanske organe pregona nedosegljiv, saj se je po umoru odpeljal v Slovenijo. Ni šlo za beg, na prvem sojenju je trdil, da ga je žena poklicala v Ljubljano, naj se ji pridruži na obisku pri bolni materi. Tik pred odhodom sta se pri njem oglasila Gredelj in Rekić in ga prosila, da ju vzame s seboj. Odložil ju je v Štepanjskem naselju, naslednji dan pa je za umor izvedel od žene, ki je novico zasledila na spletu.
