Damijana Žišt
Na Celjskem je skušal v torek svojo hčerko in nekdanjo parterico umoriti moški, ki je bil v preteklosti že obsojen za poskus uboja. Policisti so ga večkrat obravnavali zaradi nasilnih kaznivih dejanj. Zakaj je tak človek na prostosti, je večkrat ponovljeno vprašanje. Kaj lahko stori država z nasilnimi obsojenci po odsluženi zaporni kazni, da ne bi več nadaljevali tovrstnih kaznivih dejanj, čeprav nihče, niti država, ne more preprečiti vseh kaznivih dejanj? Na pravosodnem ministrstvu pravijo, da se obsojenec, ki je prestal zaporno kazen, v skladu z zakonskimi določili rehabilitira in je po določenem času njegova kazen izbrisana iz kazenske evidence ter velja za neobsojenega, razen če ne stori novega kaznivega dejanja. Sicer pa se z nasilnimi obsojenci začne delati že v zaporu. Za preprečevanje nasilnih kaznivih dejanj potekajo tudi številni preventivni programi, ki pa ne sodijo v resorno pristojnost ministrstva za pravosodje. Preventivni programi v zvezi z nasiljem med in nad mladoletniki ter v zvezi z nasiljem v družini in nad ženskami so na primer vključeni v resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019-2023.
Popolnoma preprečiti se ne da
Psihiater Miran Pustoslemšek, dr. med., vodja enote za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, na naše vprašanje, ali bi država lahko še več naredila, da nekdanji zaporniki, ki so prestali kazen zaradi nasilnih kaznivih dejanj, teh ne bi več ponavljali, oziroma kaj storiti z duševno prizadetimi bolniki, ki so nevarni družbi, pravi, da za zdaj imamo zakonske možnosti, kot jih pač imamo. "Zavedati pa se je treba, da so ljudje nekoč izvrševali kazniva dejanja, izvršujejo jih danes in jih bodo jutri. Zato ne obstaja noben sistem, ki bi lahko v celoti preprečil, da ljudje ne bi več ponavljali kaznivih dejanj. Vse se žal ne da preprečiti, lahko pa se še kaj več naredi, da bi bilo tovrstnih dejanj čim manj."
Programi za nasilne obsojence
Zoran Remic, direktor zapora na Dobu, kjer kazen prestajajo zaporniki, obsojeni od leta in pol do trideset let zaporne kazni, pravi, da so bili v zadnjih letih znotraj republiške uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) in pravosodnega ministrstva narejeni bistveni premiki pri delu z nasilnimi obsojenci. Pred dobrima dvema letoma je bila ustanovljena Uprava za probacijo, zato zavodi za prestajanje kazni zapora sodelujejo s probacijskimi enotami predvsem na področju pogojnega odpusta z varstvenim nadzorstvom. Zakon določa, da se lahko obsojencu, ki je pogojno odpuščen, naložijo med drugim naslednje naloge: zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, z njegovim soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog, obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke in druge posvetovalnice, prepoved druženja z nekaterimi osebami, prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi ter prepoved dostopa na posamezne kraje. "Tako se obsojenca v času pogojnega odpusta še vedno spremlja (spremlja ga probacijska služba) ter se mu pomaga in omogoči, da s strokovno pomočjo odpravi morebitne rizične dejavnike, ki so ga privedli do izvrševanja kaznivega dejanja," pravi Remic. Poleg tega URSIKS in zapori sodelujejo z Društvom za nenasilno komunikacijo. "V zavodu na Dobu se je v zadnjih letih več sodelavcev pri omenjenem društvu dodatno izobrazilo na področju nasilja," doda Remic.
Oškodovanci obveščeni
"Spremenila se je tudi zakonodaja na področju obveščanja oškodovancev. Vse več oškodovancev želi, da se jih obvešča o izhodih obsojencev, morebitnem pobegu, pogojnem ali predčasnem odpustu in drugem. Tako se lahko vedejo samozaščitniško, po drugi strani pa pridobijo tudi večji občutek varnosti in nadzora nad dogajanjem," pravi Zoran Remic, direktor največjega slovenskega zapora na Dobu.
Posebne ustanove za duševno bolne, a nevarne bolnike
Posebno vprašanje so obsojenci, ki so protipravna dejanja storili v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti in jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (največ pet let) ali ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (največ dve leti). Na pravosodnem ministrstvu pravijo, da pri takšnih osebah ni mogoče vzpostaviti kazenskopravne krivde, zato je treba zanje ustrezno poskrbeti v okviru zdravstvenega in socialnega sistema.
Dolžina trajanja ukrepov je bila leta 2012 določena na podlagi spoznanj, da če ozdravitve ni v petih letih, ozdravitev skoraj ne more biti uspešna, zato ni podlage za daljše trajanje varnostnega ukrepa. Ker po preteku navedenega obdobja motnje v duševnem zdravju pogosto ne prenehajo oziroma so neozdravljive - pogosto pa niso izpolnjeni pogoji za namestitev takšnih oseb v ustrezne oddelke po zakonu o duševnem zdravju brez privolitve -, je zaradi oseb, ki so storile protipravno dejanje, ali tistih z najtežjimi motnjami v duševnem zdravju, ki (še) niso naredile nič nezakonitega, so pa nevarne sebi ali drugim, v začetku oktobra delo nadaljevala delovna skupina za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju. Skupina naj bi pripravila podlage za ureditev tako imenovane long-stay ustanove (ustanove, kjer bi bile takšne osebe lahko dolgo nameščene).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
