100 let Karla Destovnika - Kajuha, ki je bil več kot zgolj partizanski pesnik

Ob misli na Karla Destovnika - Kajuha se takoj spomnimo na poezijo NOB. Da je najbolj znan partizanski pesnik, pravimo. To gotovo drži, vseeno pa taka misel zamegli, da je bil Kajuh v svojem bistvu predvsem protivojni pesnik, če pod tem konceptom razumemo poeta, ki se je s svojim pesnjenjem zavzemal za svobodo, mir in za osvoboditev izpod okupatorjevega škornja. Kategorizacija med "partizanske pesnike" ga od nekaterih Slovencev danes tudi oddaljuje, ker pretekle razprtije še vedno niso zaceljene. Vendar pa velja omeniti, da pod skupnim imenom "poezija NOB" danes razumemo malodane vse pesmi, ki so nastale med drugo svetovno vojno, torej med letoma 1941 in 1945, ter tudi po koncu vojne, če so obravnavale vojne teme in motive. Nastajale so na vseh koncih in krajih - na partizanskem ozemlju, v okupiranih krajih in celo v koncentracijskih taboriščih. Izšle so iz skupnega konteksta, obenem pa so bili nekateri pesniški glasovi bolj propagandni, drugi pa nadčasovni. Med slednje se gotovo uvršča tudi Kajuh, ki je pisal verze v vojni trpečih doma in drugod. Hrepenel je po koncu nasilja: "Dol z vojno, nasiljem, krivico!/Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo./Začutil bom dneva novega sij," zapiše v enokitični pesmi Med ljudi bom šel.

Ime navdihnila rojstna kmetija

Literarni teoretik Janko Kos med najizrazitejšimi glasovi poezije NOB - poleg poklicnih književnih ustvarjalcev, kot sta bila denimo Oton Župančič in Alojz Gradnik - izpostavlja pesnike takratne mlajše generacije: Mateja Bora, Jožeta Javorška ... in seveda Kajuha, ki se je v Šoštanju rodil na današnji dan leta 1922, umrl pa februarja 1944, star le 21 let.

Iz gimnazije v Celju je bil zaradi komunizma izključen, šolanje je nadaljeval v Mariboru, od tod pa so ga kot komunista januarja 1941 odgnali v taborišče v Ivanjici v Srbiji. Ko so Nemci zasedli Maribor, je prešel v gestapovski zapor. Kot zaprisežen partizan je rosno mlad padel nad Belimi Vodami blizu domačega Šoštanja. Sam je pravil, da njegova pesem "ni le pesem, temveč krik vseh nas". 

"Ni res, ne morem verjeti/vestem tem zloglasnim,/da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti./Ne, ni res, ne morem verjeti .../Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,/da bomo pobijali vse, razrušili vse,/mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,/in da bomo jutri divjali s peno/krvavo na ustih./Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles./O, ne ... o, ne .../Kako sram me je ... /," pravi Kajuhova pesem Slutnja, z omembo ruskih pesnikov Gorkega, Bloka in Puškina ter namiga na klanje bližnjih (in med seboj podobnih) narodov pa je aktualna tudi v kontekstu vojne v Ukrajini. Kako Kajuha torej beremo danes? Njegove pesmi niso propagandistična trobila, temveč izraz bremenjenja, pričakovanja, skupnega doživljanja tisočih. Ime, s katerim se je prvič podpisal leta 1942, je prevzel iz domačega imena rojstne kmetije, izhaja pa iz sveta divjih ptic ("kanjuh" je pravzaprav kanja, velika ptica ujeda), že to pa nakazuje, da lahko njegova besedila opazijo (in se z njimi zbližajo) ljudje na različnih koncih, vsekakor pa izhajajoči iz različnih stanov, prepričanj, ideologij. Zapišemo lahko, da je Kajuh bil "ljudski pesnik", če s tem merimo na izjemno dostopnost njegove poezije - pri njem ni zvenečih verzov in kakšnih posebnih pesniških figur, v Pregledu slovenskih književnikov zapišeta že teoretika Stanko Janež in Miroslav Ravbar. 

Preplet narodoosvobodilnega boja in ljubezni

Pesniški glasovi tistega časa so bili zelo raznoliki in zato bi jih težko umestili pod posebno književno smer. Na splošno so prevladovale oblike iz obdobja socialnega realizma, ker so, tako Kos, sočasnim razmeram ustrezale s svojo naravnanostjo k stvarnemu svetu. S tradicionalnimi verznimi in kitičnimi oblikami, razumljivostjo, usmerjenostjo k množičnemu bralcu in poslušalcu so pritegnile množice. Ni presenečenje, da so bile tako priljubljene, kot tudi ne, da so bile številne med njimi uglasbene! Kajuh je narodnoosvobodilni boj znal nežno povezati tudi z ljubezenskimi čustvi in navezanostjo na družino in dom. Ne bi mogli reči, da je ravno ljubezenski pesnik, vsekakor pa je v trenutkih strahu in zle slutnje pri njem tudi ljubezen tista, h kateri se obrača in zateka. Romantična ljubezen, ki se je - to lahko trdimo - v svojem kratkem življenju ni mogel docela naužiti. Zelo ganljivi so tudi verzi, usmerjeni materi (bodisi njegovi lastni bodisi splošno k "partizanski materi"). Sploh v kontekstu tega, kako mlad je bil ob svojem koncu. "Ponosen sem in srečen, mati,/ker ves sem z njimi, ki trpijo/in slutim z njimi lepši čas .../Zato ne joči, mati, in oprosti mi!" 

Kajuh je objavljal v več publikacijah, med drugim tudi v glasilu Slovenska mladina, ki je prvič izšlo junija 1938. Na prvih straneh revije, ki je bila namenjena vsej slovenski napredni mladini, je bilo povabilo k sodelovanju, na katerega se je odzval. Na prvi skrivni sestanek sodelavcev ga je povabil tajnik glasila Konstantin Kostja Nahtigal (1944. ustreljen kot talec v Begunjah), s katerim je prijateljeval in si tudi dopisoval. V eni od korespondenc beremo močne besede, ki so pričale o želji mladine po vključitvi v enakopraven svet, hkrati pa tudi o odločenosti, da se za to bori. "Res, Kostja! Bili se bomo in to bo sladek boj, kajti vedel boš, za koga se biješ, komu boš s krvjo gnojil zemljo. Kostja, po burjah pridejo lepi in jasni dnevi. In tokrat bodo vstali tudi nam, ki nismo od tega sveta."

Mnogo prezgodnje slovo

Program glasila se je, pravijo viri, povsem skladal s Kajuhovimi pogledi in postal je eden pomembnejših sodelavcev revije. V njej je objavil številne pesmi, pomagal je pri zbiranju prispevkov in pridobivanju novih naročnikov. Z Nahtigalom sta si, kot zapisano, redno dopisovala in v pismih obravnavala delo za Slovensko mladino ter analizirala svoje prispevke in prispevke drugih. Šlo je za nekakšno medgeneracijsko mentorstvo. V skladu z nazori ustanoviteljev je Slovenska mladina ves čas izhajanja poudarjala narodno zavest ter slogo med narodi. Opozarjali so tudi na spreminjanje meja v Evropi ter pozivali k boju za svobodo in neodvisnost v prihajajoči "imperialistični vojni". Poleti 1940 je bila revija Slovenska mladina nasilno ukinjena. Kmalu zatem je prenehala izhajati in namesto nje so mladinci začeli izdajati Srednješolca konec leta 1940, ki je izšel le dvakrat. Tudi tukaj je bil Kajuh med pomembnejšimi sodelavci.

V svojem kratkem življenju je Kajuh spesnil ogromno - samo predvidevamo lahko, kako bi se njegova poetika razvila, če bi se razpletlo drugače.