Zalka Drglin: Amonit
Če je ena temeljnih nalog poezije, da človeka prestavi na drugo raven zavedanja, čutenja in čustvovanja, potem to pesniškemu prvencu Zalke Drglin uspeva s posebno milino, s katero neutrudno sega v nedosežno in presežno. Vsakokratno pesemsko doživetje se namreč iz konkretne (trde) končnosti razpira v sluteno (mehko) neskončnost. Povsod, tudi v t. i. mrtvi naravi, pesmi zasledujejo življenje, s čimer postajajo prava pravcata polnokrvna stihožitja, v katerih nenehno vse (so)biva. Eno takih značilnih in bolj slikovitih stihožitij najdemo v naslovni pesmi. V blagosti pogleda, ki pronica skozi brezšumna stoletja in zdrsi za dolga tisočletja, namreč na vsem lepem namesto mrtvega in nemega fosila uzremo večno živost in v kamen ujeto hrepenenje po svobodi, prostosti, lahnosti, gibkosti: "takrat neznosno v vibi zaboli –/milo morje, zgibaj kamnate plasti,/razpri to pest, izpusti me, izpusti …" Pesem je prispodoba vztrajnosti življenja, ki vsem kljubom navkljub teži k presnavljanju, osvoboditvi, poletu, in prav takšna je tudi zbirka kot celota, prizadevna in tenkočutna očividka življenja – tudi na videz končanega ali zatrtega, poteptanega, uničenega, pozabljenega ali pregnanega, "onkraj skušnjave zaprtih vek, v prijateljstvu s solzo".
Zbirka je sestavljena iz sedmih zaokroženih razdelkov in že ob vstopu srečamo sirote, stigmatizirane ženske, mlade vojake, posekana drevesa, uničena mesta, porušene mostove, ki jasno nakažejo, s kakšno pozornostjo za najtanjšo in najkrutejšo bolečino sveta je Amonit napisan tudi v nadaljevanju, ko se fokus zoži na družino, tradicijo in dediščino. Soočenje s smrtjo, izgubo ni sramežljivo ali zamaskirano v abstrakcijo in distanco, temveč prešito s sugestivnimi podobami, ki brez patosa živo pričajo o izkušnji praznine in samote, rušenju sveta. Med bolj izstopajoče pesmi bolečine sodijo tiste, ki nastajajo iz sočutenja z živalmi, z njihovim trpljenjem, ki jim ga povzroča človek. Ne gre le za zagovor živali, temveč ugovor vesti.
Monika Vrečar: Šovinistka
Šovinistka je na videz razjarjena zbirka, skupek na pol prebavljenih izbljuvkov, komaj prežvečenih grižljajev, ki so se namočili v želodčno kislino, se tam preželi z ostalo vsebino, pretežno spermične in alkoholne provenience, nazadnje pa pristali v pesniški knjigi, ki bi jo kaj lahko kaj hitro zamenjali tudi s kakšno drugo zvrstjo ali žanrom. Ta poezija je namreč še posebej blizu dramatiki, zlahka si jo zamišljamo na odru, ne le zaradi dialoškosti, temveč je v njenem jedru čutiti performans, nastopaštvo in kričavost, ki si hoče izboriti prostor, zavzeti mesto, ukrasti šov. Ne nazadnje se pesnica dejansko ukvarja z video-poezijo in je del Šovinistke že dostopen tudi v video različici.
Matej Krajnc: Ojstrica
Pesnik, pisatelj, kantavtor in glasbeni poznavalec Matej Krajnc sodi med naše najplodovitejše književne ustvarjalce. Zgolj njegov pesniški opus, ki nastaja od leta 1988, šteje že skorajda petdeset knjig. Precej manj razbohotena je na drugi strani recepcija njegovega dela, pravzaprav se zdi pomaknjena na rob javne pozornosti. Kljub temu Kranjčev opus raste, zdi se, nemoteno naprej, pri čemer se zastavlja kopica vprašanj, relevantnih in vznemirljivih ne le za konkretni opus, temveč poezijo in njeno mesto v družbi in literarnem sistemu na sploh. Kaj (šibka) recepcija pomeni za samo poezijo? Kaj za njenega avtorja? Njegov status, motivacijo? Lahko poezija počaka na (ustrezno) obravnavo? Se poezija kdaj postara? Kako najde svoje bralce in bralke? Kaj za poezijo pomeni, da jo denimo piše kantavtor?
