Na prvi pogled se morda zdi, da je pojem meje poeziji tuj, saj naj bi ta težila k svobodi. Vendar pa temu ni čisto tako. Meja je namreč pogoj, da pesem sploh nastane. Ko pesnik, pesnica sedeta k pisanju, se srečata s potencialno neskončnim listom papirja. V to neskončnost zapišeta prvi verz in s tem oddelita prostor pesmi od brezbrežnosti, ki ga oklepa. Potegneta mejo. Mejo pojmujem kot materialno in kot takšna je stvar tehnike, torej naučljivega, ter zaobjema tako znanje in obvladovanje pisave kot tudi poznavanje nekaterih bolj specifičnih pesniških tehnik, postopkov, oblik …
Iztok Osojnik: Udovic
Iztok Osojnik v zbirki Udovic določi mejo zelo natančno: "… pozabil sem/pisati v tercinah, ampak takoj sem pomislil nanje // ker sem ugotovil, da je lažje brati/dolge pesmi/v tercinah, ujamejo nek ritem dihanja …" (Zvečer je začelo deževati …)
Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer
Podobno kot Iztok Osojnik tudi Brane Senegačnik natančno določi mejo: v njegovem primeru mejo predstavlja metrično pravilno oblikovan verz z rimo, pri čemer pesmi neredko prevzamejo sonetno obliko. Senegačnikove pesmi delujejo harmonično, blagoglasno, to predvsem po zaslugi pesnikove spretne rabe rime in metafor – v primerjavi z Osojnikovo poezijo smo tu v okviru druge, drugačne tradicije, ki priklicuje čas simbolizma in morda še bolj čas ekspresionizma –, vendar nam pozornejše branje odkrije, da pričujoče pesmi niso zgolj takšne: verzi so glede na število zlogov različnih dolžin, jambski verz se nenapovedano izmenja s trohejskim verzom, na mestu pričakovanega poudarjenega zloga naletimo na nepoudarjen zlog … Tovrstne ritmične variacije nas neprestano zaustavljajo v branju, nas iztirjajo – spet smo priče prestopanju meje.
Z roko v roki s tem gre tudi pesnikov tretma jezika: v Senegačnikovi poeziji smo priča zgostitvam in premestitvam – naj navedem zgled iz spremne besede Alena Širce: "Vzemimo na primer sklepni verz pesmi o Bachu: 'Kdor je od te tišine, se ne izgubi.' Kako brati (izgovoriti) ta 'je'? Ali gre za 'jè', ki naj ga izgovorimo s kratkim, širokim e-jem, ali gre za 'jé', ki se izgovarja z dolgim, ozkim? Ali je, nadalje, sploh nujen ta ali – ali? Ali ni morda tako, da glagola biti in jesti tu lahko sovpadata, namreč, da tisti, ki 'jè' od tišine, ki ji najnotršnje pripada, hkrati tudi 'jé' od nje, in tu tako odzvanja tisti pashalni 'jêjte od tega vsi' … Ali na to ne napotuje že samo Bachovo ime? Ali ni zanj krščanski liturgični kontekst, zakramentalnost glasbe (in poezije) nujna? Eno in drugo je eno, fuzija pomenov: metaforično zauživanje tišine je oblika bivanja, pripadanja, biti obhajan s tišino je občevanje z nedoumljivim, neupodobljivim, neozvočljivim, tistim, ki je popolnoma preko, zunaj ..."
Lucija Stupica: Točke izginjanja
Pojem meje ni tuj niti novi poeziji Lucije Stupice, zbrane v zbirki Točke izginjanja, in beseda meja se v njenih novih pesmih eksplicitno ali implicitno pogosto pojavi. Če je pri Osojniku zavest o meji in prestopanju meje vgrajena v same temelje njegovega pesništva, ki ga tako dela presenetljivega, razgibanega, vedno drugačnega, in je pri Senegačniku meja pojmovana predvsem kot meja med profanim in svetim, njen prestop pa presvetli in posveti tako pesem kot tudi človekovo bivanje, Lucija Stupica opozarja na naravo same meje – ta ni toliko črta, kot je prazen prostor, vrzel: "Še kasneje, na meji med pravljičnim in resničnim,/iz vrzeli v spominu vstane modra gondola./Pluje po vodi ali zraku – samo po tirih nikoli." (Modra gondola)
Pesem, ki se zgodi na način poezije, je sama meja, meja, ki kaže onkraj sebe in nas vabi, da jo prestopimo.
