(56. FESTIVAL BORŠTNIKOVO SREČANJE) Odnos do dram Stanka Majcna in manjvrednostni kompleks do lastne dramatike

Zakaj ne uprizarjamo dramatike Stanka Majcna (1888-1970)? Ali ta nima uprizoritvenega potenciala za današnji čas in ga ni izkazovala zadnjih sedem desetletij, da so komaj kaj uprizorili v slovenskih gledališčih? Kateri del obsežnega dramskega opusa Stanka Majcna je danes še relevanten in aktualen? To so temeljna vprašanja, na katera je skušalo odgovoriti omizje v Kazinski dvorani SNG Maribor na predzadnji dan Festivala Borštnikovo srečanje v organizaciji festivala in Mariborske knjižnice. Gostje so bili teatrologa dr. Krištof Jacek Kozak, dr. Denis Poniž ter pesnik in urednik Andrej Brvar, moderatorka je bila avtorica članka. Na videu je na kratko o konspirativnem pisemskem prijatelju Majcnu spregovoril Zorko Simčič.

Kar zadeva Majcnov obsežni dramatski opus, ki je bil v središču omizja, gre za nedoumljivo nesrečno poglavje tukajšnje literarne zgodovine, predvsem pa gledališke repertoarne politike. Ta namreč celoten Majcnov opus povečini ignorira, ga (ideološko) zavrača in se ne potrudi o njem razmišljati kot o pomembnem polju slovenske religiozne literature, ki se je iztrgala iz prevladujočega konservativnega večerništva.

Do dandanašnjega v gledališkem svetu praktično ne vemo za Majcna. Izjema so uprizoritve Apokalipse v SSG Trst 1975. pa v Mali Drami v Ljubljani, kjer je leta 1980 Dragan Živadinov, tedaj gimnazijec, uprizoril Majcnovo Apokalipso. To delo so izvedli tudi leta 1987 v Gleju v režiji Matjaža Zupančiča. Zadnja premiera pa je bila bralna uprizoritev komedije Cesar Janez v ljubljanski Drami leta 2016 v režiji Tina Grabnarja.

Andrej Brvar je spiritus agens marsičesa v rehabilitacijskih postopkih deblokade Stanka Majcna, leta 1988, ob stoti obletnici Majcnovega rojstva, je bil pobudnik simpozija, ki sta ga organizirala mariborska podružnica Društva slovenskih pisateljev in Slovenska matica. Bilo je prvo raziskovalno ukvarjanje z Majcnom v slovenski javnosti po letu 1945, ko ga je zadela anatema. Leta 1990 je bil Brvar tudi urednik zbornika, ki je izšel z relevantnimi strokovnimi izsledki simpozija pri Založbi Obzorja. Brvar je s pisateljskima kolegoma Dragom Jančarjem in Tonetom Partljičem v Kazinski dvorani organiziral leta 1970 literarni večer, ki se ga je prvič po notranjem eksilu udeležil tudi Majcen. Konec tistega leta je umrl.

Akcije za rehabilitacijo Majcna

Brvar Majcna ni poznal do svojih študentskih let, na gimnaziji niso o njem slišali ničesar pri pouku slovenske literature, na komparativistiki tudi ne. Prvič je postal pozoren nanj leta 1968, ko so v Študijski knjižnici Maribor pripravili razstavo ob avtorjevi 70-letnici. Pokazala je spoštovanja vreden opus. "Ko sem videl, da živi v Mariboru, sem debelo pogledal, saj o njem nismo vedeli ničesar. Z Dragom Jančarjem sva tedaj pripravljala literarni večer mlajših avtorjev v Kazinski in v mladostniški zagnanosti, morda tudi nepreračunljivosti, sva se odločila povabiti Majcna na dogodek. Šla sva k njemu domov pod Kalvarijo in Majcen, tedaj že vidno bolan, je privolil. S svojim nastopom je odražal duha svetovljanstva. Njegova privolitev je bila tedaj za marsikoga nepojmljiva. Seveda ni hotel javno nastopiti. Njegove pesmi je brala Berta Bojetu. Majcen je prišel na dogodek v spremstvu Stanka Janežiča in Vekoslava Grmiča, diskretno je sedel v predzadnji vrsti. Po 42 letih je znova prvič nastopil v javnosti. To je bil njegov prvi in zadnji javni nastop."

Maribor je večkrat poskušal Majcna javno rehabilitirati z raznimi akcijami, a vse so bile neuspešne – od akcije mariborskih slavistk Alenke Glazer in Mire Medved - postavitve spominske plošče na njegovi hiši leta 1973, ki so jo mariborski komunisti onemogočili in diskvalificirali Majcna kot sovražnika naroda. Plošča je bila odkrita šele 1988. Tudi izid Izbranih del v uredništvu dr. Marje Boršnik, ki se je živo zavzemala za Majcna in z njim tudi sodelovala, pri Založbi Obzorja prvič ni uspel. Dvakrat so najavili ta izid, 1966. vendarle izidejo v dveh knjigah.

Gledališče v Mariboru ni niti enkrat po vojni poskusilo uprizoriti kaj Majcnovega. SLG Celje pa je leta 1984 že pripravljalo Apokalipso v režiji Vinka Möderndorferja, scenografka je bila Meta Hočevar, a so jo umaknili.

Vprašanje uprizorljivosti

Dr. Denis Poniž je Majcna poznal preko stare tete, sestrične svojega deda, Marje Boršnik. K njej je zahajal ne le kot kasnejši študent komparativistike, ampak tudi kot radovedni bralec Majcnovih pesmi in nekaj proznih del. Boršnikova mu je povedala, da je to ena največjih literarnih osebnosti 20. stoletja pri nas, ampak zaradi političnih razlogov ni bilo mogoče kaj več narediti. Njegov naslednji stik je bil simpozij v Mariboru ob stoti obletnici rojstva in zbornik. Majcen – pesnik apokalipse je bil naslov njegovega prispevka. "Urednik Zbranega dela Stanka Majcna Goran Schmidt je bil moj doktorand in odprlo se je veliko področje Majcnove dramatike, petnajst dram je napisal, pa samo tri so bile v času njegovega življenja in po smrti uprizorjene."

Dr. Jacek Krištof Kozak je univerzitetni profesor slovenske dramatike na Univerzi na Primorskem. "Ko sem 1996. pisal magisterij, sem se ukvarjal s slovensko dramatiko med obema vojnama. Tedaj sem že razpolagal z Majcnovimi Zbranimi deli, tako da sem šele retrogradno spoznaval vse zaplete z njegovo dramatiko in njegovo življenjsko potjo. Ko predavam o vprašanju uprizorljivosti kateregakoli avtorja, mora gledališče odgovarjati na vprašanja, ki jih zastavlja doba. Vsaka doba kaj na novo prevrednoti. Lado Kralj je v Majcnovem zborniku predstavil Majcnove drame, ki bi bile uprizorljive in katere ne. Z današnjega stališča, 32 let kasneje, z izkušnjo postdramskega teatra, ko je dramatični tekst razpadel in ga razstavljajo na nov način, pa ko se tekst na nek način spet vrača, je pogled na Majcnovo dramatiko spet drugačen. Kralj je takrat zavrnil kot dramsko neučinkovite drame Alenčica kraljica ogrska, Dediče nebeškega kraljestva in Apokalipso. Majcen je bil precej neulovljiv, vedno je bil nekje vmes ali povsod. Za Kralja je bila tudi Apokalipsa neuprizorljiva. Medtem ko Kasija, Prekop in Revolucija absolutno uprizorljive. Sam bi danes iskal pri Majcnu predvsem elemente, ki se mi zdijo najvažnejši, to so etična vprašanja. Z našimi izkušnjami 90. let, krvavega razpada Jugoslavije, kasnejših vojaških spopadov, bi bila Apokalipsa vredna uprizarjanja, prav tako Zamorka, z izkušnjo beguncev leta 2015, vprašanjem tujstva, rasizma. Morda tudi Prekopi, z ekološkega vidika." Za Kozaka je najbolj zanimiva Majcnova dramatika, ki poudarja etična vprašanja.

Za Brvarja je Majcen personalist, podoben je Kocbeku, ki pa gre dlje. Je predhodnik perspektivašev v dramatiki. Danes ne vidi nobenega režiserja s senzibiliteto, ki bi bil sposoben uprizoriti katero od Majcnovih dram. Kaj je ta "neprimernost" Majcnove dramatike? Njegova politična pozicija je bila nesrečna, saj ni bil pravi ne za eno ne za drugo stran, še najbolj ga je razumela diaspora.

Kozak je o drami Revolucija, najbolj avtobiografski izmed Majcnovih, dejal, da se avtor izogiba zelo jasne obtožbe ene ali druge strani. Lebdi med obema in hkrati s tem pušča bralcu in potencialnemu gledalcu možnost, da se sam odloči, kar je znak dobre literature. S tem je kritikom dal povod za to, da so brali tisto, kar je njih oviralo. Najti je mnogo podnivojev te drame, za katere smo danes bolj občutljivi. Razmerje med spoloma je ena takih tem, pri katerih je Majcen zelo konservativen. Položaj ženske, ki ga vidi Majcen med kuharicami in čistilkami, je za današnji čas bodica, ki avtorja in ta tekst ne dela popularnega. Fascinantna je Majcnova dvojnost: na eni strani umetnik, ne le dramatik, tudi pripovednik in pesnik, ki včasih zaide strašno daleč in globoko, na drugi strani pa politik, popolnoma hladen visoki uradnik, ki se drži pravil. Zanimivo, da ni šel niti na eno svojo premiero.

Slovenska narodna gledališča in slovenska dramatika

Dr. Poniž je predsednik komisije na kulturnem ministrstvu, ki ocenjuje programe slovenskih nacionalnih gledališč. Šokiralo ga je, da osrednje narodno gledališče, ljubljanska Drama, v tej sezoni ne bo igralo nobenega slovenskega teksta razen adaptacije romana Figa Gorana Vojnovića, ki je bil na maturi, in to v letu, ko ima kar nekaj dramatikov okrogle obletnice.

"Na AGRFT režiserji nimajo ene ure predavanj slovenske dramatike, zgolj dramaturgi jo poslušajo. Večina slovenskih režiserjev ne mara dramaturgov. V situaciji, ko režiserji nimajo niti najmanjšega sistematičnega pogleda, je jasno, da generacije režiserjev, razen redkih izjem, ki same študirajo, tipa Korun, preprosto slovensko dramatiko sprejemajo tako, da jim umetniški vodje, direktorji ponudijo določene tekste, največkrat sodobne. Od tradicije je edini na repertoarju slovenski Shakespeare, Ivan Cankar. Tega uprizarjajo skoraj vsako sezono.”

Goran Schmidt, ki je sijajno uredil Majcnovo Zbrano delo v osmih knjigah, je napisal ekskurz o neuprizorljivosti Majcnove dramatike. Ali to drži? Poniž meni, da je vsaka stvar uprizorijiva, a mnogo laže je na spletu poiskati kaj lažjega, si ogledati kake tuje predstave, tudi kaj preplonkati … Slovenska dramatika si zasluži kaj več od slučajnosti, morala bi biti načrt. Slovenska narodna gledališča bi to morala upoštevati.

Dramatike v repertoarnih politikah nasploh ni več in kot da ni več teatrogenična. Zakaj je več adaptacij proze in filmov? Tudi Jančarja sedaj pripravljajo na osnovi njegove proze To noč sem jo videl, ne dramatike. Brvar misli, da gre za globlje dogajanje sodobnega sveta, ki je videti kot po eksploziji, fragmentariziran. Razkrojila se je poetika v poeziji, prozi, razstrelila se je sama dramatika. To je posledica raztreščenja sveta. Govoriti o neuprizorljivosti Majcnovih dram pomeni govoriti o neuprizarjanju slovenske dramatike razen Cankarja, Gruma, Zajca. Naloga SNG-jev je več kot le slediti znamenjem časa, je tudi spoštljivo vzdrževanje tradicij.

So krivi politični predsodki ali nepoznavanje? Kozak pravi, da Majcen ni bil dramatik, ki bi se zameril kateri koli strani. Tudi v Revoluciji ne obsoja ne poražencev ne zmagovalcev. Danes je postdramskost izrinila z odrov dramski tekst. Performativnost se je znebila diktata besede, zgodbe. To so režiserji in igralci sprejeli kot veliko osvoboditev. Zato se danes o neuprizorljivost česarkoli ne da več govoriti. Imamo režisersko, participativno, snovalno gledališče, tudi pri Majcnu bi se našlo dovolj materiala za kakršno koli obdelavo. Drug problem je, ali je danes interes za te tekste. Majcen se ne odloča, prepušča odločitev bralcu, režiserju. Celotna slovenska dramatika med obema vojnama je resnično fenomenalna, z dobrimi, problemskimi teksti. Ta trenutek je spet v fazi ponovnega vstopa teksta v teater. Septembra bo Slovenski gledališki inštitut organiziral konferenco na to temo.

Brvar meni, da se nacionalna gledališča morajo ob glavnem toku postdramskega gledališča ozirati tudi na tradicijo. "Danes nekatera sploh nimajo slovenskih avtorjev na programu. In zakaj dramatizacijo romana Draga Jančarja? Če bi snov začutil kot dramsko, bi avtor sam napisal dramo, ne da zdaj nekdo drug to spreminja v dramo. To je nonsens, zametovanje avtorja. Manjvrednostni kompleks slovenskih gledališč do domače dramatike je evidenten, vsaka tuja bulvarka je več vredna," je dejal Brvar.

"Našli me bodo, kadar me bodo potrebovali. Med palimpsesti in pergamenti se bo našla tudi naša listina," je povedno zapisal v drami Revolucija Stanko Majcen.