Melita Forstnerič Hajnšek
Se je začelo s starogrškimi pripovedovalci zgodb aojdi ali srednjeveškimi truverji, afriškimi grioti? Pripovedovalci o velikih dogodkih in tujih svetovih od Homerja in Herodota do Marca Pola so bili praočetje tiska. Prednike časopisov in novinarjev najdemo v skoraj vseh civilizacijah. Kaj je naših zadnjih sedem desetletij in pol proti tej večnosti? Gutenbergovska era, čeprav je videti, da počasi tone, vendarle vedno znova pokaže svojo trdoživost. Bralna kultura, ki je najtesneje povezana prav s tiskanimi mediji, je vendarle dosežek, ki ga ne gre kar tako zapraviti. In nesporno je, da smo jo vseskozi utrjevali kljub vedno večjemu osipu bralcev.
Časopisni feljton ali podlistek 19. stoletja kot polliteraren publicistični žanr je tlakoval pot leposlovju. Danes slavni podlistkarji, ki so začeli v časopisju, so Balzac, Dostojevski, Gorki, Hemingway ... Sploh prvi, ki je objavil feljtonski roman, pa je bil Daniel Defoe, ki je že daljnega 1719. v časopisu The Daily Post v nadaljevanjih objavljal svojega Robinsona Crusoeja.
Večer se lahko pohvali s Tarasom Kermaunerjem v časih, ko ga ljubljanski mediji nikakor niso objavljali, glavni urednik tedaj je bil Drago Simončič. Med literati, ki so objavljali pred izidom svoja dela v Večeru na feljtonskih straneh, pa ne gre prezreti prvih romanov Ferija Lainščka ali Janje Vidmar, kasnejše dvakratne dobitnice nagrade Večernica. V kulturno redakcijo nam je v devetdesetih nosila svoje na roko napisane zvezke, tedanji urednik Kulture Janez Cundrič pa je v njih začutil potencial. Tako se je začelo, od tam do prve literarne nagrade za mladinsko književnost Večernice, ki smo jo razpisali 1997., je bil le še korak. Tudi pred tem smo že organizirali razne literarne natečaje. Spomnim se, da smo v Večerovi kulturni redakciji, tedaj pod vodstvom Vilija Vuka, brali davno pred kresnikom osnutke romanov in jih objavljali v podlistkih. Odziv je bil izjemen. In v predračunalniški eri je to pomenilo debele mape tipkopisov. Pod črto se spominjam tudi Večerovega natečaja za erotično zgodbo pri nekdanjem tabloidu, prvem v Jugoslaviji, Kaju. Tudi na tisti naslov je prispela masa rokopisov, žiriranje pa je bilo silno dinamično in zabavno.
Naj obvelja tisti argument bralcev ankete Readership Instituta iz leta 2004: "Časopis me dela pametnejšega"
Iz novinarskih vrst so se rojevali literati
Ta nenehni stik z literaturo je oplajal medij, pa tudi ni neskromno, a s svojo živostjo in aktualnostjo jezika je časnik oplajal literaturo. Nič čudnega torej, da so se iz naših novinarskih vrst rojevali mnogi literati, ki še danes zaznamujejo slovensko literarno življenje. Začenši z vélikim, največjim, Dragom Jančarjem, pa še enim članom znamenite mariborske peterice Francetom Forstneričem, ki je polovico svoje delovne dobe preživel pri Večeru. Zdenko Kodrič je že v času svojega novinarskega dela napisal celo serijo romanov. Srečko Niedorfer je s svojimi Malimi mestnimi rapsodijami tudi v knjigi dokazal vsečasno moč drobnega, a iskreno pomembnega novinarskega žanra. Bojan Tomažič se loteva vseh žanrov - od pesmi in novelistike do esejistike. V knjigah so esejistiko izdale tudi večerovke Dragica Korade, moja malenkost, intervjuje pa Darka Zvonar Predan. Nekdanji novinar tednika 7 dni Braco Zavrnik je izdal knjigo o Slomšku pa Pet zakladnic velikega snega, o himalajski odpravi, ki se ji je priključil. Branko Senica pa je presenetil z vznemirljivo avtobiografsko knjigo. In zagotovo se bo še nadaljevalo. Ne le da obstajajo prispevki, ki prelisičijo begotnost časa, tudi prav in nujno je, da se nekatere vsebine "uknjižijo". Skoraj zmeraj se je ob izidu v knjigi izkazalo, da je upravičeno, da si tudi mnogi novinarski, publicistični teksti zaslužijo trajnejši nosilec. Tudi prvo spletno knjigarno Ruslico smo si omislili. Helena Grandovec in Zvone Štor sta bila pionirja te prve elektronske založbe v Sloveniji. Večer je slovel po takih pionirstvih skozi čas.
Severovzhodna naveza je bila logična
Ločnica med literaturo in tiskanim žurnalizmom je tanka in v času, ko smo v informaciji praktično izgubili boj s hitrejšim spletom, je prav kopanje v globine, tehtnejše žanre morda edini obet, da ne bomo "časopisi brez bralcev", kot v svoji knjigi s tem neobetavnim naslovom izpred sedmih let pišeta Sandra Bašić Hrvatin in Vlado Kotnik.
Ko smo razmišljali o nagradi Večernici, ki jo bomo letos že 24. podelili, smo se zavedali literarnega kapitala medija, hkrati pa smo računali na mlade bralce, tudi na nove generacije bralcev časnika. Čeprav so se zadnja desetletja rojevale po naši nove nagrade, je vendar naša večernica ostala "Prešernova nagrada za mladinsko književnost". Še vedno je edina vseslovenska nagrada za najboljše izvirno mladinsko literarno delo preteklega leta. Spodbudili smo bralno gibanje in severovzhodu Slovenije - skupaj z Bralno značko na Prevaljah, ki razvija bralno kulturo med mladimi in ljubezen do knjige, ter prireditvijo Oko besede v Murski Soboti, kjer večernico vsako leto podelimo -, podelili status potentnega kulturnega žarišča. Kar nedvomno velja tudi za Večer skozi ves njegov vek. Ta severovzhodna naveza je bila torej logična in policentričnost plodna. In končno: Murska Sobota je dobesedni rojstni kraj srečnega imena. Prav tam je bila na srečanju mladinskih pisateljev Oko besede 1996. utemeljena, ideja zanjo pa se je porodila prekmurskemu literarnemu magu Feriju Lainščku. Prvega smo nagradili doajena literature za otroke Toneta Pavčka, pa ne za nesmrtni življenjski opus, temveč za njegove najstniške Majnice - fulaste pesmi. Začelo se je zanesenjaško, to rosno otroštvo večernice. Lavreat jo je prejel z ganljivimi besedami: ''Prvo večernico v zgodovini podeljevanja te nagrade sem dobil za svojo zadnjo jutranjico.'' Žirija z Igorjem Saksido, doktorjem mladinske književnosti, na čelu se je sestala v hotelski restavraciji sredi Murske Sobote in izbrala. Tiskovna konferenca je bila bolj množična kot kadarkoli kasneje drugod. Medijev se je trlo.
Vera v moč pisane besede
Nikakor ni samovšečno, a nekaj smo premaknili: ugnezdili smo književnost za mlade samozavestneje v korpus celotne literature, v okviru Društva slovenskih pisateljev se je razvila sekcija za mladinsko književnost in ni daleč čas, ko bo tudi kak mladinski pisatelj prejel veliko Prešernovo nagrado. Tudi založniki so jo hitro posvojili, knjige, nagrajene z večernico, in njene avtorje so oblačili v reklamne srajčke in poudarili dobitnika večernice. Samo upamo lahko, da bo večernica kot bleščeča zvezda na večernem, Večerovem nebu lahko sijala naprej. Vera v moč pisane besede in v neuklonljivost ustvarjalnega vzgiba je vendarle obsojena na večnost.
Tudi akcija Bob leta, ki smo jo začeli ob vstopu v milenij, sodi med naše daljnosežne projekte. Prvi dobitnik boba 1999. je bil kantavtor Vlado Kreslin. Izbira teh žlahtnih sporočil našega časa vsak dan zadnji dve desetletji je preizkus kakovosti, tehtne sporočilnosti, ki je večja od nas. Tudi tukaj začutimo bližino in neposredno sorodnost z literaturo. Dan, ko ne najdemo boba za naslovnico, je slab dan, je zapisala ob zadnji okrogli obletnici Večera kolegica Dragica Korade. In res je slab, a ne samo za nas znotraj, ampak tudi za tiste na drugi strani, za stanje duha na Slovenskem. To stanje smo z bobom vsako leto temeljito detektirali. Ta akcija je preizkušala in še zmeraj preizkuša na svoj način tudi moč in kondicijo Večerovega novinarstva. Imamo sporočilo dneva, ki presega zgolj ta trenutek, ki je dovolj ostroumno, tankočutno in daljnosežno. Ko izbiramo vsako leto kandidate za bob leta, kot drugi izbirajo osebnosti, dogodke, fatalke leta, se vsakič znova izrišejo ključni problemi časa. In vsak dan znova je res dober občutek, kadar bijemo boj za bob dneva na naslovnici in je predlogov več iz vseh rubrik, z vseh strani časnika.
Jezik kot temeljno izrazilo ostaja
Se sploh zavedamo, da smo skozi čas temeljno zaznamovali jezik in (so)oblikovali jezikovno normo? Maturantje vsako leto pri materinščini analizirajo neumetnostna besedila, to so seveda publicistični prispevki. Torej smo edina pisna alternativa literaturi ali njen živi, dnevno spreminjajoči se pendant. In je torej "kako" enako pomemben kot "kaj" sporočamo, reflektiramo, posredujemo.
Kako bo ob vseh prihodnjih jubilejih? Ob vsakem smo se doslej zaskrbljeno spraševali o svoji usodi, upadu bralstva, novih tehnologijah, ki izpodrivajo stare. Jezik kot temeljno izrazilo pa kar ostaja in traja, v vseh svojih novih in norih oblikah, naprej. Naj bo tudi bralna kultura obsojena na večnost. Naj obvelja tisti argument večine bralcev ankete Readership Instituta iz leta 2004, ki je spraševala po motivih za branje medijev: "Časopis me dela pametnejšega."
