Veliko se je že pisalo o Prešernovi Zdravici – Zdravljíci, nekoliko manj pa o uglasbitvi te pesmi skladatelja Stanka Premrla (1880-1965). Prešeren jo je napisal na pobudo sadjarja, vinogradnika in vikarja Matije Vrtovca iz Vipave, ki je objavil v časopisu Kmetijske in rokodelske novice (1843) članek z naslovom Vinske trte hvala. Na koncu sestavka se je obrnil naravnost na Prešerna: "Tvojo čast, vinska trta! še dalej povikšovati, bom prviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar ni meni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane vrstice zloži." Prešeren je ta sestavek gotovo poznal. Rokopis njegovih Poezij je nastajal od leta 1835-36 naprej. O letnici nastanka Zdravice je več podatkov. Poezije so izšle v tiskani izdaji leta 1847 v Ljubljani pri Jožefu Blazniku.
Premrlova skladba
Pobudo za uglasbitev je že leta 1901 dal Anton Aškerc, urednik revije Ljubljanski zvon, in zapisal, da je njen narodnopolitični program primeren za himno: "Ta Zdravica bi bila mnogo lepša in naravnejša slovenska marseljeza nego pa za nas neprimerni Jenkov Naprej zastava slave, ako bi se našel skladatelj, ki bi zložil pravi napev, ki bi vžigal in dvigal."
Stanko Premrl je takrat kot 24-letnik Zdravico uglasbil konec septembra 1904 za mešani zbor. Neposredni povod je bilo tudi odkritje Zajčevega spomenika Francetu Prešernu v Ljubljani 10. septembra 1904. Napisal jo je kot študent na Dunaju. Objavljena je bila naslednje leto v glasbeni reviji Novi akordi.
Premrl je dal skladbi naslov Zdravica, ne Zdravljica, torej tak, kot je bil naslov Prešernove tretje verzije, zapisane še v bohoričici (Sdraviza). V skladbi je uglasbil 1., 2. in 5. kitico. Torej 1. Prijatlji obrodile …, 2. Komu najprej …, 5. Bog živi vas Slovenke … - drugih kitic ne. Skladba je kitična in dolga 17 taktov. Za izvajalce je Premrl vnesel zelo pomembno oznako na začetku skladbe "Čvrsto in veselo", kar že nakazuje njen himničen značaj. Prva izvedba skladbe je bila z zborom Glasbene matice in dirigentom Matejem Hubadom v Unionski dvorani v Ljubljani 17. novembra 1917. Doživela je "viharno razpoloženje občinstva". Od tega koncerta se je pojavljala na koncertnih odrih vse pogosteje do druge vojne, in to kot zadnja skladba koncertov in z navedbo avtorja besedila, kar pri drugih skladbah takrat ni bil običaj. Premrl sam je gotovo obiskoval te koncerte. Iz ust pričevalcev se Premrlu v poznih letih to mladostno delo (Zdravica) ni zdelo bogve kako kvalitetna skladba. Druga objava skladbe je bila v reviji Pevec (1921). Ta objava je že vsebovala 7. kitico (Žive naj …). Med okupacijo so Prešernovo Zdravljico slovenski partizani (za druge vojaške sestave ni znano) izvajali na mitingih v obliki recitacije ali zborovsko v Premrlovi uglasbitvi.
Prava zgodovina Zdravljice
Do sedaj se je nabralo 26 uglasbitev Prešernove Zdravljice izpod peresa najeminentnejših slovenskih skladateljev – večinoma po drugi svetovni vojni. Vse so bile objavljene v reviji Naši zbori.
Leta 1948 je DZS izdala ob 100. obletnici Prešernove smrti brošurico Sedem Prešernovih pesmi. V njej sta objavljeni tudi verziji za mešani in moški zbor. Tega leta so na osrednji Prešernovi proslavi peli to verzijo skladbe in šele takrat se je začela ''prava'' zgodovina Zdravljice. "Njen pomen se je konkretiziral v učinku, ki ga je imela na občutek narodne pripadnosti. S tem je Zdravljica delovala kot himna, še preden je bila uradno priznana. Odločilna je bila torej njena vloga na slovenskem kulturnem prazniku, svečanosti, s katero se je potrjevala narodna identiteta," piše Nataša Cigoj Krstulović.
Kot lahko zapišem iz prve roke, smo po vojni Premrlovo Zdravljico z vsaj štirimi kiticami peli domala vsi slovenski pevski zbori na začetku nastopov in koncertov (proslave, odkritja spomenikov) ali na koncu (kot dodatek) – do leta 1989, ko je skladba postala himna. Spominjam se, da je med glasbeniki in pevci nenehno tlelo prepričanje, da bi morala biti to slovenska himna. Glasbenike in zborovske pevce ni niti malo motilo, da je bil skladatelj Zdravljice duhovnik.
Z ustavnim amandmajem XII. (Uradni list SRS, št. 32/89) je bila Zdravljica proglašena za slovensko himno (27. september 1989), pet mesecev pozneje pa je bilo z Zakonom o himni Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 14/90) določeno, da se poje sedma kitica Zdravljice na melodijo Stanka Premrla. Pri uradni verziji glasbenega stavka se je vlada predhodno obrnila na ZRC SAZU, na muzikologa dr. Ivana Klemenčiča, ki pa se je obrnil na naju z Markom Studnom, da sva oblikovala izdajo himne. Pri korekturi besedila (ko koder sonce … in ko rojak prost … v: da koder sonce … in da rojak prost …) je sodeloval pesnik Jože Humer. Slovensko himno je takrat založila Zveza kulturnih organizacij Slovenije v nakladi 2000 izvodov (Ljubljana, 23. decembra 1990). Akcijo izdaje sva izpeljala z Markom Studnom, sam sem bil urednik. Izšla je v variantah enoglasje, enoglasje s klavirjem, za mešani, moški in mladinski zbor.
S prvimi izvedbami himne pa so se začele težave, predvsem na najvišjem nivoju, državnem. Zelo hitro se je pokazal diletantski odnos vsakokratne garniture dežurnih politikov, da himne ne pojmujejo kot enega od državnih simbolov, torej svetinje Slovencev.
Pisal predsedniku države
V Sloveniji so po osamosvojitvi izšolali nekaj več kot 100 muzikologov. Redno deluje okoli 1000 zborovodij šolskih in odraslih pevskih zborov. Premoremo kar nekaj glasbenih ustanov, ki skrbijo za kulturno življenje v Sloveniji: SAZU, NUK, Društvo slovenskih skladateljev, Javni sklad za kulturne dejavnosti z izpostavami, dve operni hiši, več kot tisoč cerkvenih in posvetnih pevskih zborov ... Stanko Premrl, velika osebnost slovenske cerkvene in posvetne glasbe, je umrl pred 55 leti. Nihče od naštetih se doslej ni spomnil povezave med slovensko himno in skladateljem. Zato sem pisal predsedniku države 9. oktobra lani in ga poprosil, da postavi obeležje na Premrlovem grobu, saj gre pri himni za enega od treh državnih simbolov. Stanko Premrl počiva na ljubljanskih Žalah na parceli ljubljanske škofije med sobrati duhovniki. Tako sta pri postavitvi spomenika sodelovala urad predsednika države in ljubljanska nadškofija. K postavitvi je pripomoglo tudi pismo skladatelja dr. Andreja Missona. Priprave so stekle in tako je bil spomenik, delo arhitektke Lucije Herle Poljanšek, odkrit 10. marca letos. Arhitektka je takole opisala svojo stvaritev: "Oblikovana je z mislijo na msgr. Stanka Premrla in njegovo življenjsko poslanstvo ter v zahvalo za njegovo delo. Osrednji del obeležja je (bel) kamnit steber, ki ponazarja stoičnost, zemeljskost, ki pa se ne zaključi, temveč se dviga proti nebu. Notno črtovje, ki se ovija okoli stebra, nas opominja na njegov obsežen opus in njegovo vsakodnevno vpetost v glasbo, v delo skladatelja, organista in glasbenega pedagoga."
Četudi je prav te dni pridobljen znak evropske dediščine namenjen Prešernovemu besedilu, je tudi svojevrsten hommage skladatelju.
