Andrić našega časa

Pri založbi Sanje je letos izšel že tako rekoč roman epopeja Miljenka Jergovića Rodbina, leta 2015 nagrajen z Njegoševo nagrado. Jergović je bosansko-hrvaški pisatelj srednje generacije, rojen in odrasel v Sarajevu. Kot že formirani pisec je bil med bosansko vojno prisiljen emigrirati na Hrvaško in sedaj živi v bližini Zagreba. Dvajset let je pisal kolumne za zagrebški dnevnik Jutarnji list, te dni je morda na začudenje mnogih presedlal k Večernjemu listu, ki pri južnih sosedih velja za nekoliko tabloidnega.

Kakorkoli, Jergović je svojo zajetno knjigo, slovenski prevod premore 930 strani, zgradil okoli usode svoje družine več kot sto let nazaj do današnjih dni. Prinaša epski preplet številnih manjših in večjih dogodkov v različnih zgodovinskih dobah, predvsem pa ljudi in njihovih usod. Njegove podobe ljudi so slikovite in stvarne, posebno senzibilnost pa izkazuje pri opisih krajev in dogodkov, tudi zgodovinskih, ki so krotovičili ta del sveta: od Slovenije, od koder prihaja njegov dedek, prek Hrvaške do Bosne in Srbije. In širše, seveda. Začne se že z okupacijo in aneksijo Bosne po Avstro-Ogrski, nadaljuje čez prvo in drugo svetovno vojno, pa vse do zadnjih vojn na območju bivše Jugoslavije in vse do skoraj zdaj, ko mu v Sarajevu umira mati in jo obiskuje iz Zagreba. Epizode iz življenja prednikov avtorjeve družine so dramatično zasnovane, vanje je vpletel veliko poučnih razmišljanj, tudi trpkega humorja in nekaj fikcije, ki se nam včasih niti ne razkrije takoj. Recimo gradnja prve opere v otomanskem svetu in to prav, a ne po naključju, v Sarajevu je že ena taka peripetija resničnostne izmišljije.

Predvsem pa je v svoje delo vtkal množico brezkompromisnih in pomenljivih, tudi bolečih, vendar resničnih spoznanj o človeški naravi, ki se tolikokrat nepričakovano, surovo ali pa človečno razkrije v obratih neusmiljene zgodovine. Ta se pač na teh prostorih po navadi zgosti tako na hitro in tako na trdo, da je sproti nikakor ni mogoče prebaviti, kaj šele predelati. Prizor, ki vam da misliti, je prav gotovo pustošenje sinagoge v soseščini starih staršev ob razglasitvi endehazije. Divjanje lahko le opazujeta, pa vendar ju muči, da nista mogla ničesar storiti, še huje ju stisne spoznanje, med kakšnimi ljudmi živita. Pa doslej nista opazila. Roman je tudi natančna, kirurško spretna vivisekcija Sarajeva skozi zgodovino. Staroselci se namreč nikoli niso mogli odvaditi, da ne bi na prišleke gledali kot na kovčkarje. Kot na ljudi, ki so prišli s kovčkom in imajo kovček še zmeraj pripravljen, če bo treba na hitro oditi v bivšo, zdaj rezervno domovino. Če lastnika seveda ne bo prehitel izgon, aretacija ali kar jatagan. Po drugi strani pa izvemo tudi za na videz drobna in nenavadna junaštva povsem običajnih ljudi, kakor tudi zlo po navadi povzročijo običajni ljudje. Recimo, drugi Jergovićev dedek odžene ljute ustaše od svojega doma, v katerega je pred klanjem skril srbske sosede, s preprostim stavkom: "To je švabska hiša!" Ustašem takoj pade srce v hlače in ga pustijo, tega po rodu podonavskega Švaba in njegove srbske sosede, pri miru. V tej izjemni literarni vinjeti je tudi ves komentar tega, kako odvisna, nehrvaška (dogaja se v Sarajevu oziroma na Ilidži) in nedržavna je pravzaprav bila Neodvisna država Hrvaška. In ne da bi imel dedek pri tem kakšno posebno računico razen svoje globoke človečnosti, ga prav srbski sosedje po vojni rešijo deportacije iz Sarajeva.

Tega Jergović sicer neposredno ne pove, toda to tiho, nemalokrat zavistno in zamerljivo natančno beleženje vsakega, kdo neki je: ne kot oseba, pač pa od kod prihaja, kaj je po rodu ali h kateremu bogu moli - in zaradi tega morda ne spada sem, ka-li -, je prav gotovo eno od eksplozivnih polnil vsake naslednje krvave vojne. Da bi tako bilo samo v Bosni, ki je po drugi strani vseeno lahko navdihujoč skupek različnih kulturnih, družbenih, političnih in še kakšnih svetov, ki se znajo med seboj pristno prežemati in oplajati, je seveda zgrešena in nevarna tolažba.

Naj sklenemo z mislijo, sposojeno iz utemeljitve Sovretove nagrade za prevajalko Rodbine Aleksandro Rekar: "Jergovićev jezik pogosto zaznamuje prav posebna poetika, je izrazno in slogovno virtuozno poustvarjen, pogosto je tak, kakršna so njegova razmišljanja: brezkompromisen ter z močnim osebnim in čustvenim nabojem."

Nimajo Jergovića mnogi bralci in kritiki zaman za Iva Andrića našega časa.