V Muzeju Lužiških Srbov (Sorbisches Museum) v Bautznu v Nemčiji so na ogled dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je pomemben del svojega opusa posvetil slikanju lužiškosrbskih narodnih noš. Pri razstavi so sodelovale štiri institucije iz treh držav: Nemčije, Češke in Slovenije.
Ante Trstenjak (1894–1970, 4. decembra je minilo pol stoletja od njegove smrti) je bil nadvse zanimiv mož, svetovljan, cenjen slikar, človek trdnih načel in velik domoljub. Njegova življenjska pot odslikuje ves razpon razburkanega 20. stoletja in bi lahko služila kot navdih za film. Najpomembnejše postaje umetnikove biografije so: otroštvo v revni kmečki družini blizu Ljutomera; uresničitev življenjskih sanj in študiju slikarstva; vpoklic v prvo vojno (kjer je bil na fronti tako hudo ranjen, da niso upali na ozdravitev); prostovoljec pri Maistrovih borcih (kjer je bil ponovno ranjen); konec dvajsetih let in v tridesetih letih popotnik po številnih mestih tedanje Evrope; od začetka tridesetih let uspešen slikar z ateljejem v Pragi - kjer se je ustalil in si tudi ustvaril družino; med drugo vojno interniran v delovno taborišče, ker se ni hotel ločiti od žene, ki je bila Judinja; neverjetno srečno preživetje konca druge svetovne vojne; po vojni predsednik jugoslovanskega društva v Pragi; neprostovoljen odhod iz Prage zaradi prenehanja dovoljenja za bivanje, kar je bilo posledica napetosti zaradi informbiroja; preselitev v Maribor leta 1950 in ustvarjanje v tem mestu še nadaljnjih 20 let.
Zaradi Trstenjakovega ustvarjanja v Mariboru hrani Umetnostna galerija Maribor številna umetnikova dela in tudi del njegove zapuščine. Med vsemi naštetimi umetnikovimi postajami pa zaseda prav posebno mesto še ena: območje vzhodne Nemčije, kjer živi najmanjša evropska slovanska manjšina - Lužiški Srbi. Trstenjak je to deželo prvič obiskal leta 1928 z namenom slikati bogate narodne noše po vzoru Ludvika Kube, češkega slikarja, čigar razstavo je nekaj let prej videl v Pragi.
V tem času so dekleta in žene vsakodnevno še nosile tradicionalna oblačila in Trstenjak se je očitno zavedal, da so ohranjanju te dediščine šteti dnevi. Tega leta in ob nekaj kasnejših obiskih je nastalo veliko skic in akvarelov narodnih noš, na osnovi katerih je umetnik nato ustvarjal v ateljeju. Ta motivika ga je navdihovala tudi še tri desetletja pozneje. Po skicah je v svojem mariborskem ateljeju ustvaril obsežen grafični cikel v tehniki monotipije z naslovom Lužičanke. Prav serija teh 20 originalnih monotipij iz zbirke UGM je bila osnova za pričujoče sodelovanje med Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu, Narodnim muzejem v Pragi in Umetnostno galerijo Maribor. Za to razstavo je umetniška dela Anteja Trstenjaka poleg naštetih institucij posodil še Muzej novejše zgodovine iz Ljubljane.
Razstava je seveda izredno pomembna za skupnost Lužiških Srbov, vendar je enako pomembna tudi za nas. Prvič, pred projektom ni bilo jasno, ali je imel Trstenjak za izdelavo monotipij kakšne skice niti kje so. Drugič, vse žene in dekleta Trstenjakovih del so bile neznane, sedaj pa vemo tudi za nekaj imen. Tretjič, za nekaj narodnih noš smo ugotovili, da niso lužiške, temveč so to noše Huculov iz današnje Ukrajine – to umetnikovo potovanje pa do zdaj ni bilo znano. Četrtič, ni bilo jasno, ali je Trstenjak v monotipijah sledil originalnim skicam ali je v detajlih noš morda improviziral. In petič, šele s pomočjo etnologinje v muzeju smo izvedeli, za katero območje (katero mesto ali vas) je značilna katera noša, ali gre za protestantsko ali katoliško nošo, ali gre za poročno, običajno, žalno ali nedeljsko oblačilo, ali so detajli verodostojni ali ne. Ta etnografsko izredno zanimiva dediščina torej potrjuje pristnost in dokumentarno vrednost Trstenjakovih Lužičank. Poleg tega ima cikel monotipij svojevrstno umetniško vrednost, saj je z njim Trstenjak na velikih formatih, slikarsko dokaj neobremenjeno in na svež način poustvarjal tradicionalno zastavljene portrete žena in deklet. Monotipija je tehnika, pri kateri umetnik slika na trdo podlago (recimo steklo) in nato odtisne na papir en sam odtis. Tehnika, ki jo je Trstenjak v tem ciklu prvič uporabil, mu je tako omogočila nekatere kvalitetne rešitve (prosojnost, lahkotnost in sproščenost poteze), ki Lužičanke uvrščajo med njegova najboljša dela.
Leta 2022 bo razstava na ogled v Umetnostni galeriji Maribor
Umetnostna galerija Maribor je za razstavo posodila 36 umetniških del Anteja Trstenjaka in 15 kosov dokumentarnega gradiva iz umetnikove zapuščine. Razstavo spremlja tudi obširen katalog, ki osvetljuje pomembne etape Trstenjakove poti: lužiškosrbsko, praško in mariborsko. Razstava bo v Muzeju Lužiških Srbov na ogled do 5. maja 2021, nato se seli v Narodni muzej v Pragi, leta 2022 pa jo bomo predstavili v Umetnostni galeriji Maribor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
