Avtoritarni temelji vojne

Svetovni film zaradi počasnih postopkov financiranja in produkcije še sploh ni resneje obravnaval minule epidemije covida-19, pa je z vojno v Ukrajini tu že nova kriza, o kateri bo moral prej ali slej razpravljati na velikem platnu. Med tema krizama pa je vendarle pomembna razlika: če je novi koronavirus filmarje povsem presenetil, pa je Putinov režim pojav, ki so ga dokumentaristi kritično opazovali že vrsto let. Letošnji Festival dokumentarnega filma je bil tako zgolj navidez v zadnjem hipu postavljen pred izziv naslavljanja sedanje vojne morije. Čeprav gre namreč za festival, na katerem najdemo tako raznolike teme, kot so gledališka uprizoritev filmskega klasika v filmu Osmi potnik na odru (Alien on Stage, 2021) ali šege prebivalcev na vietnamskem podeželju v filmu Otroci megle (2021), pa so nekateri filmi izredno dobro opravili nalogo posrednega obravnavanja vojne morije nedaleč od nas.

Stopnjevanje cenzure v Rusiji

Prvi izmed tovrstnih filmov je britansko-nemška produkcija Z@jebi to službo (F@ck This Job, 2021) režiserke Vere Kričevskaje. Dokumentarec prikazuje vzpon neodvisne televizijske postaje Dožd (Dež) v Rusiji, ki jo je leta 2010 ustanovila Natalija Sindejeva. Podjetje je bilo vzpostavljeno v času precejšnjega optimizma v ruski družbi. Takratni predsednik Vladimir Medvedjev je tudi tistim najbolj liberalno usmerjenim Rusom predstavljal (navidezen) žarek upanja, ki so ga tudi na Doždu sprejeli z odprtimi rokami. Potem pa se je s stopnjevanjem napetosti v Ukrajini vse začelo spreminjati. Televizijo so začeli cenzurirati z odpovedjo sponzorjev, umikom iz programskih shem kabelskih operaterjev, s kibernetskimi napadi ter celo z obiskom policistov.

A Sindejeva se ni predala in je Rusom kljub omejenemu dosegu še naprej poskušala posredovati necenzurirano sliko njihove države. Film je z današnje perspektive intriganten, ker ne prikaže samo zgodbe omenjene TV-postaje, temveč hkrati služi tudi kot pogled na evolucijo režima Vladimirja Putina v zadnjem desetletju od relativne odprtosti vse do današnjega stanja popolne cenzure.

Koliko nasilja je legitimnega?

Potem je tu francoski dokumentarec Država, ki se lepo vede (Un pays qui se tient sage, 2020). Film sicer na prvi pogled nima očitnih povezav z aktualno vojno, saj nas postavi v čas po protestih rumenih jopičev v Franciji in nas z natančno analizo amaterskih videoposnetkov sooči z raznolikimi argumenti aktivistov, sociologov, pravnikov, zgodovinarjev in predstavnikov policije o legitimnosti policijskega nasilja nad protestniki. Film sila spretno hodi po liniji med obsojanjem in odobravanjem ter gledalcu omogoči, da si sam ustvari mnenje o tej kompleksni temi, pri kateri se pa vendarle izkaže, da policija ne služi nujno ohranjanju javnega miru, temveč ohranja predvsem svoj monopol nad nasiljem. Ko začnejo policisti iz čistega miru pretepati mimoidoče pred očmi otrok, nas film postavi pred paradoksalno vprašanje, koliko policijskega nasilja je sploh legitimnega v demokratičnih družbah. Najbolj slikovit pa je vendarle trenutek na koncu filma, ko spremljamo posnetek javnega nastopa Emmanuela Macrona in Vladimirja Putina, v katerem ju novinarji soočijo z vprašanjem tovrstnega nasilja. In medtem ko se mora francoski predsednik srdito braniti zaradi pretiranih posegov policistov na pariških ulicah, Putin povsem mirno odvrne, da v Moskvi kajpak nimajo takšnih problemov. Seveda zato, ker ruski predsednik vse protestnike aretira, še preden sploh stopijo na moskovske ulice.

Družbeno ozadje množičnih pobojev

Filmar, čigar prispevek je v teh dneh nepogrešljiv, je tudi ukrajinski dokumentarist Sergej Loznica. Na letošnjem festivalu se je predstavil s filmom Babji Jar. Kontekst (Babin Yar. Context, 2021). Film je v celoti sestavljen iz nikoli videnih arhivskih posnetkov iz časa pred in med drugo svetovno vojno, njegov fokus pa je kontekstualizacija poboja 33.000 judovskih prebivalcev Kijeva v Babjem Jaru leta 1941. Podobno kot povojni poboji pri nas je tudi ta dogodek obdan z avro nelagodja in molka, saj je bil dolga leta poteptan pod preprogo, ljudje pa so pri pogovoru o njem sila previdno izražali svoja mnenja. Loznica v filmu arhivske posnetke zelo spretno poveže v celoto, ki poustvari vzdušje tistega časa, v katerem si je nasilje zdaj nemške, zdaj sovjetske strani predajalo štafetno palico, v srcu vojnih trenj pa je v ospredje stopila ideologija antisemitizma, ki je privedla do nepredstavljive tragedije. Filmi Sergeja Loznice bodo v prihodnjem obdobju še toliko bolj pridobivali vrednost, saj z dokumentarci, kakršen je denimo Donbas (2018), že vrsto let opozarja za družbeno vrenje na območju Ukrajine.

Dobrodelna projekcija za Ukrajino

Dodajmo še, da so organizatorji FDF-ja v zadnjem trenutku v program umestili še ukrajinski film Ta dež ne bo ponehal (This Rain Will Never Stop, 2020) režiserke Aline Gorlove o kurdskem mladeniču, ki živi na konfliktnem območju vzhodne Ukrajine. Film bodo na izredni projekciji predvajali jutri (17.15, Kosovelova dvorana CD) po uradnem koncu festivala, ves izkupiček od prodanih vstopnic pa bodo namenili ukrajinskim filmskim ustvarjalcem, ki so ostali v domovini in dokumentirajo vojno.