Od leta 1997 deluje v slikovitem nemškem Bambergu, ki je pod zaščito Unesca, rezidenca z uradnim imenom Internationales Künstlerhaus Villa Concordia - Mednarodna hiša umetnikov in štipendistov Villa Concordia. Ustanovila jo je bavarska vlada za promocijo umetnosti, bogatitev umetniškega življenja Bamberga in celotne regije. Seveda gre tudi za promocijo evropske ideje. Vsako leto dober ducat umetnikov, ki prihajajo s področja vizualnih umetnosti, književnosti in glasbe, dobi štipendijo za življenje in delo v vili za pet do enajst mesecev. Dobra polovica je zmeraj Nemcev, polovica pa so vabljeni umetniki iz katere od evropskih držav, pa tudi iz Kanade in Kitajske so bili že povabljeni.
Za rezidenčno obdobje 2020/21 je bila izbrana Slovenija. Umetniška rezidenca v Villi Concordia pomeni nagrado za življenjsko delo: za obdobje enajstih mesecev (v tekočem obdobju od aprila 2020 do marca 2021) dobijo umetniki na razpolago stanovanje z ateljejem in mesečno štipendijo v višini 1500 evrov. Umetniki nimajo projektnih obveznosti do financerja, samo prisotnost v Bambergu, ki pa zaradi trenutne pandemiološke situacije ni obvezna. Villa Concordia umetnikom ponuja tudi možnosti za predstavitve v svojih prostorih in to tudi financira (iz drugega fonda kot štipendije). Društvo prijateljev Ville Concordia vsakemu umetniku omogoči uporabo kolesa med bivanjem v Bambergu in mu nameni še dodatnih 500 evrov za uresničitev njegovih projektov. Villa Concordia podpira umetnike tudi po zaključku njihove rezidence, v obliki projektnega financiranja.
Trenutno je v Villi Concordia 13 umetnikov, od tega pet slovenskih: Nataša Kramberger (literatura), Primož Bizjak in Vadim Fiškin (upodabljajoča umetnost) ter Petra Strahovnik in Vito Žuraj (glasbena kompozicija). S slovenskimi umetniki je letos v vili osem nemških umetnikov: Katharina Adler, Sophie von Arnim, Christina von Bitter, Saskia Bladt, Thomas Lang, Stefan Moster, Asti Scheib in Ataç Sezer.
Znamenje nemškega spoštovanja do umetnosti
Kot pravi letošnji rezident Vito Žuraj, nemška zvezna država Bavarska slovenskim umetnikom nameni skupno 150.000 evrov - tako v obliki štipendije (skupno 82.500 evrov) kot tudi namestitve v stanovanju in ateljeju ter projektne podpore.
"Koronakriza je zelo zaznamovala tudi umetniško rezidenco v Bambergu. Skladno s pandemičnimi pravili na Bavarskem je bilo glede na velikost dvorane v vili do konca oktobra dovoljenih le 20 obiskovalcev, od začetka novembra pa so tako odpadle vse prireditve. Štipendija se ne glede na razmere izplačuje naprej, le prisotnost umetnikov ni obvezna, glede na težavnost potovanj. To je velik znak nemškega spoštovanja do umetnosti," pravi Žuraj.
"Bamberg k sreči ni bil poškodovan v vojnah in ohranilo se je mnogo pomembnih srednjeveških stavb. V mestu je veliko muzejev, knjižnic, tudi sedež enega najbolj znanih nemških orkestrov - Bamberških simfonikov. Umetniki lahko tudi skupaj ustvarjamo, le da je zdaj to oteženo zaradi strogih higienskih pravil, ki omejujejo tudi obiske v stanovanjih in ateljejih umetnikov. Skladatelji dobimo na razpolago stanovanje in atelje s klavirjem. Trenutno tam pišem novi koncert za violončelo, ki bo sredi marca 2021 praizveden v Konzerthaus Berlin, jeseni 2021 pa tudi na Festivalu Ljubljana."
Villa Concordia deluje pod okriljem bavarskega ministrstva za znanost in umetnost. Prepletanje idej, spoznavanje in razvijanje novih, tudi skupnih projektov so temeljne dejavnosti umetnikov v bamberški rezidenci. Doslej so bili rezidenti že iz Norveške, Italije, Litve, Grčije, Velike Britanije, Islandije, Francije, Češke, Madžarske, Nizozemske, Kanade, Poljske, Avstrije, Romunije, Bolgarije, Kitajske, Švedske, Portugalske, Švice, Rusije, Španije. Samostojna prijava umetnikov na to rezidenco ni mogoča, umetnike izberejo člani kuratorija za tri umetniška področja: upodabljajoča umetnost, literatura in glasba. Štipendija ni namenjena le mladim, temveč umetnikom vseh starosti.
Nataša Kramberger: Meji na čudež
"Štipendija, ki jo Bavarci razumejo kot nagrado, bi k meni težko prišla v boljšem trenutku. Ne le ker je koronaleto zaradi takšne podpore veliko manj tesnobno in grozeče, kot bi bilo sicer, pač pa predvsem zaradi romana, ki se je valjal med željami in plani že nekaj časa, a nekako ni našel prostora v urniku. Priznati moram, da sem zadnja štiri leta svojega življenja v osnovi posvetila predvsem kmetovanju; no, bolj kot kmetovanju kar svoji kmetiji in z njo slovenskemu podeželju, ki me je počasi, a vztrajno požiralo vase. Da ne bo nesporazuma: kmetija je čisto krasna stvar, a ne prenese polovičarstva. Hoče te vsega, pa če ti hočeš ali ne. No, vsaj pri meni je bilo tako: kakor da bi pognala korenine v njivo, ki je zahtevala, da dan in noč vihtim motiko. In leta so minevala in roman je čakal, in ko me je lanskega decembra kuratorka literarnega dela štipendij Villa Concordia, Tanja Graf, obvestila o svojem izboru, sem se skoraj zgrudila od nekakšnega olajšanja. Prevzel me je zelo luciden občutek, da me je Villa Concordia v zadnjem možnem trenutku cuknila za rokav in me z njive prestavila nazaj za pisalno mizo: to je tvoje PRAVO delo. Za to sem neskončno hvaležna. Nemudoma in brez vsakega pomisleka sem se zavezala, da od aprila do marca ostanem v Bambergu in pišem. Potem je sicer prišel virus, ki je povzročil, da sem do avgusta vendarle ostala kar na njivi, no, zdaj sem pa v vili in pišem in sem tako srečna kot že dolgo ne. Res. Nudijo nam vse, kar nam poželi srce, predvsem občutek, da štipendije nismo dobili z neko nalogo, ki bi jo od nas zahtevali, pač pa kot znak 'pripoznavanja' pomena našega dela. Nekako v stilu: dragoceno je že to, da vi, umetniki, obstajate. Ker je dragoceno, moramo to varovati kot punčico svojega očesa. In zdaj nas čuvajo. Poleg krasnega stanovanja imamo krasno tajništvo, ki usliši (skoraj) vse naše želje, ki nas podpira pri organizaciji dogodkov, če želimo in ko dopušča epidemija, ki nas povezuje z ljudmi in organizacijami, ki v umetniškem svetu res veliko štejejo, predvsem pa imamo neprecenljivo in neopisljivo možnost sobivanja s sijajnimi drugimi umetniki, ki so vsak zase eno tako res pomembno, res čudovito in magično vesolje. Tako je zame ta hip Bamberg predvsem prostor dolgih sprehodov s kolegicami skladateljicami, pisateljicami in likovnimi ustvarjalkami, prostor dolgih večerov ob ognju s kolegi, ki so zdaj že prijatelji, in z njihovimi družinami, ki v teh hecnih časih epidemije, skrbi in tesnobe postajajo tudi moje družine. To je bližina, duhovna, čustvena in ustvarjalna, ki bi tolažila in bodrila kadarkoli, v teh mesecih pa meji že kar na čudež."
Paternalistična pomoč države nekaterim vprašljiva
Pesnica Nora-Eugenie Gomringer je zadnje desetletje direktorica Ville Concordia in pravi, da je izbira gostujočih umetnikov odvisna od kustosov. "Poudarek je na zelo visoki strokovnosti in umetniškem uspehu v preteklosti (in sedanjosti). Starostnih omejitev ni, zato so gostje lahko že globoko zakoreninjeni v svoji umetniški karieri. Leto se v hiši začne sredi aprila, rezidenca pa traja do sredine marca prihodnjega leta. Če kdo raje ostane le pet mesecev (namesto enajstih), se to pogosto lahko dogovori. Na rezidenci se vedno srečata dve narodnosti. Letos so Nemci in Slovenci, prihodnje leto bodo Nemci in Finci, lani so bili Nemci in Britanci. Ideja je spodbuditi dobre odnose med umetniki iz vseh družbenih slojev. Opremljeni smo tako, da lahko gostimo vizualne umetnike, skladatelje in pisatelje (pri vseh dva Nemca, dva tujca). Financira nas izključno država Bavarska, Zvezna republika Nemčija v našem inštitutu nima nobenega strateškega prispevka. Iz mojih osebnih izkušenj se je prav Bavarska zelo izkazala skozi čas z izjemno predanostjo umetnosti," pravi direktorica Nora-Eugenie Gomringer.
Villa Concordia podpira umetnike tudi po zaključku njihove rezidence, v obliki projektnega financiranja
"Korona zagotovo vpliva tudi na nas, ki črpamo iz rednega proračuna. Poskušali smo zrahljati pravila prisotnosti v hiši (običajno naj bi plačevali štipendijo samo umetnikom, ki so fizično prisotni na inštitutu), da bi se umetniki lahko pretolkli skozi te težke čase, tolažili družine in delali."
Katere umetniške akcije so se v Villi Concordia letos zvrstile? Bilo je več večerov s predstavitvami različnih umetnikov. "V enem letu imamo običajno okoli 80 prireditev, vendar je bilo število zaradi korone letos občutno omejeno. Akcija Art Bus Stop je bila moja ideja: zakupili smo oglasne panoje na avtobusnih postajališčih v Bambergu. Umetnike sem nagovorila, da bi se, če želijo seveda, na teh mestih predstavili z idejo, besedilom in sliko. Trenutno pripravljam dokumentarni film o projektu. Smo hiša, ki poudarja pomen skupnega trenutka, ko gre za izkušnjo umetnosti. Verjamem, da je umetnost močnejša v izkušnjah, če jih delimo v živo in ne le dokumentiramo z razdalje.
Izpostavljenost je velika za umetnike, ki se znajdejo brez številnih možnosti predstavitev in odrov. Ne vemo še, kakšen bo vpliv korone na umetnost v tem letu v celoti. Seveda bo različno od države do države, a čustveni davek je vseprisoten in občuten. Veliko umetnikov je ta čas prikrajšanih, občutno osiromašenih, mnogo bolj kot pred koronakrizo. Bavarska poskuša materialno pomagati umetnikom, ki prosijo za pomoč, vendar se mnogi med njimi odzivajo čustveno in se jim zdijo motivi in postopek preveč paternalistični in zato zelo vprašljivi. Postavlja se toliko vprašanj o tem, ali so umetniki pomembni, ali je umetnost pomembna, kako naj posamezniki ali institucije preživijo, bodo sploh lahko preživeli. To so resne stvari in jih nikakor ne gre podcenjevati. Način, kako ravnamo z njimi, bo pokazal, ali smo vredni imenovanja 'kulturni narod'," pravi direktorica Ville Concordia.
Vila z dvorano za 200 obiskovalcev
Villa Concordia je bila zgrajena med letoma 1716 in 1722 na obrežju reke Regnitz in je spomenik baročne arhitekture in kulture. V normalnih časih umetniki na rezidenci v letu bivanja sodelujejo na kakšnih 80 dogodkih, razstavah, literarnih branjih, koncertih najvišjega kakovostnega ranga, vstop pa je za publiko brezplačen. Vila ima tudi svoj razstavni in koncertni prostor, dvorano za 200 obiskovalcev. Zbirka rezidentov je doslej že impozantna.
Primož Bizjak, fotograf: Dosti mi pomeni
"Naš drugi sin bi se moral roditi v Bambergu, pa se ni. Smo imeli že vse urejeno, ker je bil namen, da se cela družina preseli za enajst mesecev na rezidenco v Villo Concordia. Tudi vrtec za starejšega sina smo imeli že dogovorjen, kar ni vedno tako samoumevno. Potem so najprej prestavili za nedoločen čas naš prihod, nato so še družine nenadoma postale nezaželene zaradi epidemije. Leto je bilo treba na novo načrtovati. Na srečo družina živi relativno blizu, v 250 kilometrov oddaljenem Münchnu, in sedaj smo nekako razpeti med Bambergom in Münchnom, delom in družino. Ni ravno lahko, pa bi lahko bilo še težje.
Dosti mi pomeni, da imamo v takem težkem letu, ko se nam je skoraj vse ustavilo (sejmi, razstave, delavnice ...) zagotovljeno finančno podporo. Veliko pa tudi to, da sem eden od petih umetnikov, ki zastopajo Slovenijo. Pa seveda to, da lahko ustvarjam in delam pri novem projektu. Dneve, ki jih preživljam v Bambergu, posvečam projektu, ki bo seveda na temo tega prostora, mesta, zgodovine. Dneve, ki jih preživljam v Münchnu, pa družini. Temu, da čim več časa preživim z njo. Večkrat me tudi obiščejo oziroma pridemo skupaj v Bamberg, vsaj to so nam potem dovolili. Rezidenca je še v poteku in bo načeloma do naslednjega leta marca. Do takrat se bom trudil delati pri tem projektu, potem naprej. Glede razstave v Vili Concordia, predvidene za 11. november - letos smo se že vsi naučili, da ne delamo prevelikih načrtov, iščemo druge možnosti in bo, kar bo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
