Sinoči, 21. maja, so na 17. Beneškem bienalu arhitekture odprli Slovenski paviljon v produkciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje iz Ljubljane. Pod naslovom Skupno v skupnosti. Komisar razstave je Matevž Čelik. Kustosi Martina Malešič, Asta Vrečko, Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar predstavljajo več kot 300 zadružnih domov v Sloveniji. Od leta 1947 je bilo načrtovanih 523 zadružnih domov, kot del neuspešnega poskusa uvesti kolhozniško kmetijsko politiko v Jugoslaviji. Zadružni domovi so uspešno pripomogli h kulturni modernizaciji podeželja. Z njimi so prišle tudi dvorane za gledališke predstave, filmske projekcije, knjižnice, trgovine in prostori za politično delovanje.
S kuratorko dr. Martino Malešič, arhitekturno zgodovinarko, smo se pogovarjali dan pred odprtjem Slovenskega paviljona.
Kako se je pred dvema letoma sestal ustvarjalni team - dva arhitekta in umetnostni zgodovinarki?
"Projekt je počasi zorel. Med obiskovanjem različnih dogodkov - nastopov prijateljev v amaterskih gledališčih, koncertov, praznovanj rojstnih dni, smo se pogosto znašli v stavbah v vaseh, manjših krajih in predmestjih, ki na prvi pogled morda niso bile nič posebnega, ampak so delovale dobro in so dajale vtis, da so del nekega skupnega večjega sistema. Predvsem pa o teh stavbah, ki jih je veliko in predstavljajo velik odstotek stavbnega tkiva, nismo vedeli ničesar. O temi tudi sicer ni bilo napisanega veliko, čeprav je teh stavb precej. V raziskavi smo jih zaenkrat zabeležili 330. Postavljene so po celotni državi, torej ne gre le za specifičen lokalni pomen.
Ko smo začeli raziskovati to temo, se je izkazala za zgodovinsko fascinantno, hkrati pa za zelo aktualno in univerzalno. Prišli smo na idejo, da bi se z njo lahko prijavili na razpis Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) za slovensko predstavitev na beneškem arhitekturnem bienalu. Izbrana tematika se namreč dobro ujame z naslovom letošnjega beneškega bienala Kako bomo živeli skupaj? Začetno idejo smo zasnovali v krogu ožje kuratorske ekipe, ki jo sestavljajo dva arhitekta in dve umetnostni zgodovinarki. Blaž Babnik Romaniuk je arhitekt in raziskuje ter projektira predvsem na področju urbanizma, arhitekt Rastko Pečar raziskuje prostorsko pravičnost, demokratične principe pri oblikovanju in upravljanju prostora, sama sem arhitekturna zgodovinarka in se ukvarjam predvsem z obdobjem po drugi svetovni vojni, Asta Vrečko pa je umetnostna zgodovinarka, ki se ukvarja z raziskovanjem kulturnih politik. Komisija je naš predlog izbrala in takrat smo začeli kolektivno razvijati projekt in razstavo, od vsega začetka v konstruktivnem dialogu z ostalimi sodelavci pri projektu (grafična oblikovalca Anja Delbello in Aljaž Vesel, režiser Vid Hajnšek, ustvarjalca arhitekturnih maket Nuša Jurkovič in Samo Kralj in fotografinja Jana Jocif ter strokovni sodelavec Damir Josipovič)."
Tema bienala Kako bomo živeli skupaj? je s pandemijo postala še aktualnejša. Odločitev za prikaz zadružnih domov pri nas (na celotnih prostorih nekdanje Jugoslavije) kot posebne družbene infrastrukture, ki jo tod poznamo že sedem desetletij, zaobjema vse, kar ta tema naslavlja - od nekdanjega večnamenskega javnega prostora do današnjih kriz, tudi zdravstvenih, in potrebe po interakcijah skupnosti. V času enoletnega zamika razstave so se najbrž pojavljali novi konteksti?
"V vsakdanjem življenju pogosto ne opazimo, kako pomembne so skupnost, naša vpetost vanjo in povezanost z drugimi ljudmi ter kako močno določajo naš vsakdan. Ob začetku pandemije smo se hitro in korenito zavedli njihovega pomanjkanja, ko je bila interakcija omejena. V takšnih primerih se notranji javni prostori skupnosti sicer izkažejo za izjemno pomembne povezovalne elemente ravno v času gospodarskih, zdravstvenih ali naravnih kriz, zato je njihov obstoj ključnega pomena za najširšo skupnost. Tako so tudi med pandemijo zadružni domovi hipoma spremenili svojo namembnost - v dvoranah, kjer so še včeraj bili koncerti in gledališke predstave, so organizirali skupnostne sestanke, saj je večja površina omogočala primerno medsebojno razdaljo, skladiščili so potrebne materiale, šivali maske in izvajali testiranja.
Izkušnja zadnjega leta našega pristopa tako ni spremenila, le potrdila je našo tezo, da so takšni prilagodljivi in trdoživi prostori za delovanje skupnosti ključnega pomena. Pandemija je vplivala na manjše spremembe pri poteku projekta in zasnovi razstave (odpadlo je na primer časopisno gradivo, ki bi ga obiskovalci med sedenjem za mizo listali). Tudi scenarij videa smo spremenili - sprva smo predvidevali, da se bosta beležila dogajanje in življenje v teh notranjih prostorih, ki pa ju žal nismo dočakali. Te dogodke so potem v videu nadomestili zgodbe in pričevanja."
Od 1947 v petih letih so na območju nekdanje države zgradili z udarniškim, prostovoljnim delom na tisoče zadružnih domov. Primarni namen je bilo torej novo zadružništvo na začetku in kulturno-politično izobraževanje zlasti vasi?
"Zadružni domovi so bili namenjeni podpori novemu zadružnemu modelu kmetovanja in kot kulturno-izobraževalna središča, še več, njihov primarni namen je bil v bistvu celostna modernizacija podeželja. V dvorani zadružnega doma so poslušali radijske oddaje na primer o novih škropivih in novih tehnikah v poljedelstvu, hkrati so v njej izvajali sestanke zadružnikov, pa seveda gledališke predstave, recitale poezije, organizirali plese in otroške igre. Knjižnica oziroma čitalnica je bila pogost element zadružnega doma. V zadružnem domu so bila pogosto tudi prva moderna stranišča, ponekod tudi kopalnice. Torej modernizacija po eni strani, po drugi pa to sožitje različnih dejavnosti. Po opustitvi kolektivizacije kmetijstva so ostale funkcije večinoma odpadle, kulturna in družbena pa sta ostali - in kot taki delujeta še danes."
Gradnja zadružnih domov je bila seveda centralno vodena iz Beograda - od izbora arhitektov, gradbenikov, vključeni pa so bili še mnogi dejavniki - od ženskih društev, mladinske organizacije in tako dalje. Policentričnost je bila torej vgrajena v osnovni koncept?
"Kljub temu da so bili zadružni domovi načrtovani kot vsejugoslovanski projekt, s točno določeno in poenoteno organizacijo in potekom, je izvedba potekala na republiškem nivoju. Tako so znotraj posamezne republike prepoznavna arhitekturna imena (pri nas na primer France Tomažič, Vinko Glanz, Herman Hus, Emil Medvešček, Edvard Ravnikar) risala tipske načrte za domove, ki niso enaki tistim v drugih republikah. Poleg tega je končen izraz teh stavb določala njihova izvedba in precej manj arhitekturni načrt. Tipski načrt je bil namreč le začetek, vaščani so se sami odločili, kateri tip izbrati, tega so potem še prilagodili lokaciji in svojim potrebam ter zmožnostim. Dom so potem zgradili vaščani sami, z uporabo lokalnih materialov, s pomočjo udarniških ekip, mladincev in AFŽ, ter lokalnih mojstrov. Tipskih načrtov so se običajno le v grobem držali, prilagajali so se konfiguraciji terena, dostopnosti materiala, potrebam po določenih prostorih v domu, izhajali iz lokalnih obrtniških in stavbarskih tehnik ter dodajali regionalno pogojene motive. Končni arhitekturni izraz zadružnih domov je samo na Slovenskem tako precej raznolik, vezan na kombinacijo vsega opisanega. Gre torej za izredno bogat fenomen, ki je zanimiv tako v našem lokalnem prostoru kot širše regionalnem. Študije domov so nekatere bivše jugoslovanske republike že opravile, slovenski zadružni domovi pa so šele v tem projektu za beneški bienale prvič zares obdelani v celoti. Vsekakor bi bila tu zanimiva in koristna razširitev raziskave na področju celotne bivše skupne države.
Med pandemijo so zadružni domovi spremenili svojo namembnost - organizirali so sestanke, šivali maske, izvajali testiranja
Zadružni domovi so vključevali že v osnovi kulturno dvorano, ki je bila namenjena tudi predvajanju radijskih oddaj in filmskih projekcij, in so se tako lahko večinoma relativno hitro preobrazili v kulturne domove. To je imelo tudi kasneje pomembno vlogo, zlasti ko je v ospredje jugoslovanske kulturne politike stopila težnja po decentralizaciji kulture. Za uravnoteženje razmerja med centrom in periferijo se je naslonila tudi na že obstoječo infrastrukturo zadružnih domov. Danes se v zadružnih domovih odvijajo administrativne, zdravstveno-varstvene, društvene, kulturne, športno-rekreativne in storitvene dejavnosti (primer pošta, knjižnica, lokalna trgovina, frizerski saloni), nekateri v celoti služijo kot lokalni kulturni centri, v nekaterih še vedno delujejo tudi kmetijske zadruge. Zadružni dom, ki ga danes lahko najdemo pod imenom kulturni dom, dom skupnosti ali kaj drugega, tako tvori središče lokalne skupnosti in predstavlja pomemben gradnik krajevne identitete."
Načrtna decentralizacija
Kar zadeva decentralizacijo, je bilo po koncu druge svetovne vojne treba določeno infrastrukturo obnoviti oziroma postaviti na novo. Majhnost in razdrobljenost krajev, ki so bili praviloma oddaljeni od večjih središč, sta bili eden izmed pomembnih razlogov za nastanek zadružnih domov. Projekt izgradnje sodi med povojne modernizacijske družbene projekte in je bil zastavljen izrazito decentralizirano. Le tako so se lahko novi principi družbene organizacije, tehnološke novosti, nova kultura in znanstvena vednost razširili po celotnem ozemlju države in prodrli do najbolj odročnih krajev. Od tu izvirata tako visoko število načrtovanih stavb in njihova razpršena razporeditev.
Kako je potekala raziskava, ogromno terenskega dela najbrž? Je ostalo veliko, dovolj gradiva, najbrž tudi fotodokumentacija?
"Raziskava je potekala na več načinov. Sprva s pregledom že objavljenega gradiva na temo zadružnih domov. Tega je bilo malo, tednik Zadružni dom, ki so ga objavljali v času gradnje domov, ponudi izjemen obseg zanimivih in pomembnih podatkov za nadaljnjo usmeritev raziskovanja. Izvedeli smo, kje so domove že odprli in kje šele začeli. S tem smo dobili osnovni seznam zadružnih domov, ki smo ga dopolnjevali s pregledom republiškega in nekaterih lokalnih arhivov. Zelo pomemben del raziskave pa je bilo terensko delo, kjer smo preko pogovorov izvedeli, kako so domovi nastajali in kako delujejo danes. Pri tem smo srečevali zelo različne posameznike in posameznice, tiste, ki se še spominjajo gradnje doma, kulturne delavce, ki vodijo program že par desetletij, mlade, ki imajo v domovih pogosto svoje prostore, športna društva, zasebnike, kmete, amaterske igralce, profesionalne glasbenike, upokojenke … Poleg vsega tega so nam pomagali tudi digitalni viri, od zemljevidov, GIS-ov do registra nepremičnin. Veliko različnih virov smo tako združili, da bi dobili vsaj osnovni vpogled v obseg projekta gradnje zadružnih domov in njihovo današnje stanje.
Težko je oceniti, koliko gradiva se je ohranilo; je pa vsekakor zelo raznoliko - od gradbene dokumentacije, fotografij in filmov do značk, ki so jih podelili najboljšim graditeljem. Akcijo gradnje so v prvih letih sicer intenzivno spremljali - vodilni fotografi tistega časa so hodili od gradbišča do gradbišča (Muzej za novejšo zgodovino hrani zbirko teh prvih dokumentacijskih vtisov), snemali so kratke prispevke za Filmski obzornik, posneli pa so tudi propagandni film Gradimo zadružni dom!, ki so ga predvajali po različnih vaseh."
Kakšna je vloga danes?
Kakšna je danes vloga teh nekdanjih zadružnih, kulturnih domov? So prevzeli nove funkcije? Zdaj, ko nam je bila odvzeta možnost druženja, se njihova vloga vnovič krepi?
"Velika večina zadružnih domov še dobro deluje kot živahno središče skupnosti. V njih se poleg kulturnih dejavnosti pogosto najdejo še upravna središča občinskih, krajevnih in vaških skupnosti, prostori različnih društev, trgovine in manjše storitvene dejavnosti. Funkcionalno se spreminjajo, a večinoma so ohranili svojo družbeno in kulturno vlogo od samega začetka.
Zadružni domovi odpirajo širše teme družbene povezanosti, ki odgovarjajo na vprašanje, kako naj kot družba sobivamo v raznolikosti in preprečimo zapiranje v fizične ali mentalne trdnjave. Pomenijo pomembno družbeno infrastrukturo, ki omogoča in vzdržuje osnovne družbene vezi. Zadružni domovi razkrivajo tudi razlike med posameznimi regijami v Sloveniji, življenje v manjših krajih in razlike med centri in periferijo ter odpirajo vprašanja (ne)enakega razvoja družbe."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
