Blue Planet: Kjer so pošasti ...

Nova (ab)normalnost zaradi grozeče epidemije covida-19 je postavila na glavo tudi pričakovanja ljubiteljev sodobne jazzovske glasbe. Od tistih nekaj koncertov v živo, ki jih organizatorji in glasbeniki sploh izvedejo, je že kar večina svetovnih novitet. Predvsem pri sestavi mednarodnih zasedb je namreč vsaj toliko improvizacije kot v glasbi sami.

In tako se pač nekako ad hoc zberejo nove konstelacije starih znancev, ki živijo geografsko dovolj blizu drug drugemu, se glasbeno vsaj za silo ujemajo, a še niso igrali skupaj. Nekakšni jam sessioni pač, ki se lahko posrečijo bolj ali manj, nekateri pa se bodo morda razvili v kaj več in preživeli na daljši rok. Toliko bolj razveseljivo je torej slišati kako skupino, ki kontinuirano deluje že nekaj časa. Mednje spada tudi kvintet slovenskih in italijanskih glasbenikov mlajše generacije There be Monsters (nekoč so "wannabe" kolonizatorji tako označevali še neodkrite dežele, kjer so pričakovali človeške divjake in še bolj nevarne neznane živali pa še kaj strah vzbujajočega). V okviru glasbenega cikla Blue Planet, pripravlja ga mariborski zavod Etnika, je nastopil v četrtek zvečer.

Koncert bi moral biti na dvorišču Vetrinjskega dvora - torej na prostem, kjer so protikoronski ukrepi vendarle vsaj malenkost ohlapnejši kot v (sploh manjših) zaprtih prostorih. A v primeru slabega vremena je bila vnaprej načrtovana selitev v kletno dvoranico Narodnega doma (ND), kjer domuje Mali oder. Zjutraj in zgodaj popoldan je deževalo; popoldan so se vremena Štajercem zjasnila, a bilo je precej hladno. Je tako vreme dobro ali slabo? Kdor je bil prepričan o prvem, se je pač oblekel temperaturam primerno in se odpravil v Vetrinjski dvor, kjer pa je bilo vse tiho, temno in prazno. Še dobro, da je del kulture tudi fizkultura in da je med prizoriščema le nekaj minut hoje. Je pa bilo vremenskim optimistom tam spodaj neprijetno vroče pa še obvezne obrazne maske so dodale svoj delež nelagodja.

Dobra vest: dvoranica je bila tako rekoč razprodana (publika pa v povprečju mlajša kot po navadi ob takih priložnostih), skoraj vsi stoli zasedeni. Manj dobra vest: njihovo število je bilo omejeno na 24, kar je četrtina običajne kapacitete. Odlična vest: večini prisotnih se je nadpovprečno dolgi koncert (uro in tri četrt brez premora) zdel skorajda prekratek in jim sploh ne bi bil odveč še kak dodatek več.

Boštjan Simon (saksofon), Mirko Cisillino (trobenta), Luigi Vitale (vibrafon, balafon), Goran Krmac (tuba) in Bojan Krhlanko (bobni) ustvarjajo svežo avtorsko glasbo, polno razgibane ritmike in improvizacijske svobode. Pri tem se spogledujejo s koreninami jazza, ljudskimi glasbami sveta s prvinskimi tradicijami prvobitnih, od tako imenovane civilizacije odmaknjenih ljudstev vred. Diskretno dodajajo kanček rockovsko živahne dinamike, predvsem pa tekoče prepletajo prefinjeno kombinatoriko skupinskega muziciranja in kratke, a toliko bolj virtuozne solistične pasuse.

Cikel se bo - predvidoma, če še ostrejši vladni ukrepi vmes ne pridejo - nadaljeval v četrtek, 22. oktobra, prav tako na Malem odru ND, z nastopom slovenske zasedbe Swingatan, ki nagovarja tudi (in predvsem) ljubitelje bolj tradicionalnih, delno do pretežno plesnih jazzovskih slogov tako imenovanega zlatega obdobja, tudi z nekaj romskega pridiha.