Darka Zvonar Predan
Koronavirus mu je preprečil, da bi ta mesec prišel v Maribor, katerega častni občan je, in v univerzitetni knjižnici spregovoril o svojem življenju in knjigah, svojih in tistih, ki so jih o njem napisali drugi. Tako nama zdaj preostane le telefon. "Pijem kavo in nazdravljam svobodi," me pozdravi, ko ga v sončnem aprilskem dopoldnevu pokličem v Trst, v njegovo hiško na strmi kontovelski rebri s prelepim pogledom na njegov ljubi zaliv. In se takoj strinja, ko rečem, da je v tej zdravici, odkar je novi virus začel svojo uničujočo pot po svetu, precej ironije.
Pa tudi več kot zrno soli. Seveda, svoboda je vedno bila temeljna vrednota pisatelja, ki bo letos avgusta dopolnil 107 let in ki je bridko skusil vse tri totalitarizme minulega stoletja. Vsem trem je pokončno kljuboval in o njih, pisec, tudi pričeval. A v teh dneh je iskan zaradi nekega drugega pričevanja, namreč tistega o kugi minulega stoletja, imenovani španska gripa, ki je pomorila več ljudi kot prva svetovna vojna, med njimi ogromno mladih, in po svoje tudi prispevala h koncu vojske. Boris Pahor je eden redkih Zemljanov, ki so na lastni koži doživeli dve pandemiji - leta 1918 špansko gripo, leta 2020 pa novi koronavirus, je te dni zapisal tržaški Primorski dnevnik.
Boris Pahor je eden redkih Zemljanov, ki so na lastni koži doživeli dve pandemiji - leta 1918 špansko gripo, leta 2020 pa novi koronavirus
Kužni virus vzame sestrico
Slovenski časnik, ki izhaja v Trstu, še zdaleč ni edini, ki je v teh pandemičnih dneh pisatelja "obiskal", na daljavo seveda, na njegovem tržaškem domu. Na predlog slovensko-francoskega filozofa, slepega fotografa Evgena Bavčarja, ki je pred leti Pahorja odkril Francozom, je pisatelj za francosko znanko, sodelavko revije Causeur, obnovil svoj spomin na kužni čas prve svetovne vojne. Francozinjo je napotil na branje Mojih suhot, v katerih je med drugim natančno popisal tiste strašne dni leta 1918, ko je, še ne petleten, ves vročičen ležal ob prav tako bolni mami in sestricah, samo leto mlajši Mimici in tri leta mlajši Evelini, v njihovem takratnem stanovanju na vzpetini nad tržaškim trgom Oberdan v neposredni bližini znamenitega Narodnega doma, tistega, ki so ga dve leti kasneje požgali fašisti. Žal je Francozinja po pomoti izbrala iz knjige napačen odlomek, mimogrede navrže, potem pa nadaljuje, neverjeten je njegov stoletni spomin, s podrobnostmi takratne družinske tragedije. Da, tragedije, kajti španska gripa je vzela sestrico Mimico, očetovo ljubljenko. Očeta med to agonijo ni bilo doma, kot fotografa so ga iz takrat še avstro-ogrskega Trsta poslali v Pulj, kjer je bil arzenal avstro-ogrske mornarice. Ko je španska gripa odnesla Mimico, je lahko le še fotografiral mrtvo hčerkico in jo pokopal, potem pa se je moral vrniti v Pulj. Mali Boris, sestrica Evelina in njuna mama so špansko gripo v letu, ki je bilo tudi leto, ko je Trst postal italijansko mesto, preživeli.
Pismo italijanskemu predsedniku
V prisilni izolaciji, v katero nas je pahnil nov kužni virus, se zanj, stošestletnika, ki gre le še redko od doma, način življenja ni bistveno spremenil, le obiskov, ki so prihajali k njemu, zdaj ni. Svoj čas namenja pisanju o rečeh, ki se mu zdijo vredne nenehnega ponavljanja. Pravzaprav to pisanje narekuje svoji dragoceni pomočnici in negovalki Veri Radić, saj mu oči ne služijo več dobro. Tako je, ni še dolgo tega, poslal pismo italijanskemu predsedniku Sergiju Mattarelli in ga v njem opozoril na skrbi vredno dogajanje, ko so se ob 10. februarju, dnevu spomina, uzakonjenem s posebnim zakonom, znova pokazale ostaline fašizma v Italiji: "Ta zakon, s katerim se Italija spominja, kaj je Jugoslovanska armada počela v Trstu, ko ga je osvobajala, je nepošten. Ne zanikam, da so komunisti, ko so imeli v Trstu oblast, počeli marsikaj, tudi pošiljali nedolžne v smrt, in Italijanom ne odrekam pravice, da rečejo, to ni bila osvoboditev, marveč okupacija, toda nezaslišano je govoriti, kot smo poslušali okrog letošnjega 10. februarja, da so v našem osvobodilnem boju, ki ga je priznala vsa Evropa, sodelovali sami banditi, ki so množično metali ljudi v fojbe, da bi naredili Trst manj italijanski, in celo to, da so Slovenci sami požgali Narodni dom. Sramotno je, da italijanska stran na veliko napihuje število žrtev fojb, o vsem, kar se je dogajalo prej, pod fašizmom, pa se molči.“
Kako je to mogoče, takšno zamolčevanje fašizma je vendar nevarno, je pisatelj opozoril predsednika Italije: "Če ne boste mladini pokazali, kaj je bil fašizem z okupacijo Slovenije, s taborišči in z drugimi grozotami, obstaja v prihodnosti nevarnost za rojstvo novega fašizma. Nujno je, da italijanska država objavi in upošteva poročilo mešane slovensko-italijanske komisije, ki pove, kaj se je v resnici dogajalo."
Iz urada italijanskega predsednika so mu že sporočili, da so pismo prejeli, to pa je tudi vse, pravi in spomni, da je tudi slovenski predsednik Borut Pahor italijanskemu kolegu priporočil spoštovanje ugotovitev mešane komisije, vendar se niti v medijih niti v šolah o tem ne govori. "Ne vem, kako bo v teh okoliščinah z letošnjo julijsko obeležitvijo stote obletnice požiga Narodnega doma, ki naj bi se je udeležila oba predsednika, slovenski in italijanski, in v okviru katere naj bi Italijani Narodni dom tudi vrnili slovenski skupnosti," je skeptičen. Če se bo ta vrnitev, s katero bi Italija dokazala, da je demokratična država, res zgodila, predlaga, da bi v Narodni dom preselili tudi njegovo knjižnico z okrog dva tisoč knjigami, ki zdaj domuje na Proseku nad Trstom. Potem pa pristavi: "Če ne bo naša levica temu nasprotovala, ker sem nacionalist ..."
Kuga in uporni človek
Z Verino pomočjo tudi bere in v teh dneh, ko ga vsi sprašujejo, kaj jim svetuje v branje, najprej priporoči svojega ljubega francosko-alžirskega sodobnika, isto leto rojenega, a že dolga desetletja pokojnega Alberta Camusa, njegovo Kugo, ki s prepričljivo obravnavo kužne bolezni izriše še neko drugo zlo, nacizem, in pa Upornega človeka, ki se zavzema za moralni upor, a ne za revolucijo, saj je ta vedno povezana z nasiljem. Sam se te dni veseli branja Jančarjevega zadnjega romana o medvojnem Mariboru In ljubezen tudi. Draga Jančarja kot svobodnega pisatelja in človeka, ki piše zgodovinsko resnico, zelo ceni, ima ga za svojega sledilca in se veseli njegovih mednarodnih uspehov, tudi zadnjega, avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, pri omembi katere pa neizbežno spet zaideva v zgodovino, h koroškemu plebiscitu izpred sto let in poplebiscitnemu razočaranju slovenske manjšine v avstrijski državi.
Nazaj v virusno sedanjost: seveda svetuje, da v teh pandemičnih časih ljudje upoštevajo navodila zdravniške stroke in političnih voditeljev, da ostajajo doma, a pri tem naj ne pozabijo na vrednote, kot so solidarnost, skrb za drugega, pomoči potrebnega. Za ta čas in tistega po tem, ko bo virus ukročen, za vse čase torej, pa nam polaga na dušo: "Smo v dobi globalizma, v katerem imajo ljudje v pogledu tehnike enake pravice, toda poleg globalizma obstaja tudi partikularizem, pri tem mislim na jezik posamezne države oziroma narodne skupnosti, na njegovo spoštovanje, boj za njegov obstoj in ohranitev." Saj je menda jasno, kaj je pisatelj hotel reči: "Slovenke in Slovenci, spoštujte in branite slovenščino."
