Čevlji in mariborski Šumi

V različnih obdobjih na vaši literarni poti naletim na literarna tovarištva. Kot svoje začetke omenjate "novo mariborsko peterico" v osemdesetih letih, skupino literatov, ki si je nadela ime Čevlji in ni samo pisala, ampak je hotela biti novo literarno gibanje. Ali tudi zdaj mislite, da literatura potrebuje za sabo, pred sabo, nad sabo gibanje?
"Morda se motim, a zdi se mi, da je bilo poimenovanje 'nova mariborska peterica' prvič uporabljeno v Večerovem članku z naslovom Po peterici še četverica nekje v devetdesetih novinarja in literata Zdenka Kodriča. Šlo je za odziv na literarni dogodek v Viteški dvorani Pokrajinskega muzeja z naslovom Deset let pozneje. Pobudnik dogodka je bil pesnik, aforist in performer Tomaž Brenk. V takrat - kot je v časopisu zapisal Kodrič in kot je megleno zapisano v mojem spominu – povsem polni dvorani smo nastopili pesniki Marko Klasinc, Boris Kuntner, Dragan Potočnik in jaz. Odsoten je bil le Andrej Adam. Za vizualno podobo dogodka je z veliko mero posluha za literaturo poskrbel Tomaž Zupančič. Vsi razen Zupančiča, ki takrat še ni pisal, smo bili deset let pred omenjenim dogodkom med bolj zavzetimi in rednimi sodelavci fanzinsko naravnane revije Čevlji. Revija je imela svoj sedež v uredniških prostorih Dialogov in je sprva delovala pod mentorskim vodstvom pesnika in takratnega urednika Dialogov Marjana Pungartnika. Pozneje se je osamosvojila. Nekaj časa sem bil tudi sam njen sourednik. Resnici na ljubo - s kakšnim 'nasvetom' sem bolj asistiral resničnemu uredniku in tudi sicer z naskokom gonilni sili kroga Marku Klasincu.
Zanimivo je tudi, da svoje prve literarne 'družbe' nisem zaznal v smislu iskanja 'sorodnih duš', ampak se je po mojih prvih objavah v Dialogih in Sodobnosti na moje veliko presenečenje na pragu vrat našega stanovanja v predmestju kar naenkrat s povabilom, kupom nasvetov in idej pojavil Klasinc sam. Kljub nedvomni nadarjenosti ostalih sva iz različnih razlogov od omenjenih v literarnih vodah nekako preživela le Dragan Potočnik in jaz. Občasno so se v osemdesetih sicer krogu okoli Čevljev in kasneje tudi Katedre, Kmečkorokodelskih novic, pa tudi bolj performativno naravnane ludistične skupine Majkenšpil približali še Bojan Mesiček, Danilo Ženko, Andrej Štruc, Vida Otič, Tomaž Brenk, Janja Vidmar, Bojan Sedmak, Bojan Schwentner, Zdenka Gajser, Breda Slavinec, Geraldine Hrelja, Polona Pivec, Maja Sterle in morda še kdo, ki mi ji ušel iz spomina. Čeprav je vsak od nas na svoj mladostno uporniški način skrival v sebi pravo energijsko bombo, ta ni eksplodirala, ampak je v posameznih segmentih le nakazovala možne avtopoetike. Zato bi bilo seveda pretenciozno govoriti o tem, da je šlo za novo peterico. Ne samo zaradi odsotnosti zunajserijskega teoretičnega suporta v stilu Marjana Krambergerja, ampak tudi zaradi neoprijemljivosti naše literature. Pri tem mislim na nekakšno posthipijevsko in predpunkovsko literarno igrivost zaradi igre same, na 'frikovsko' pasivnost, na nezavezanost kakršnemu koli zaresnemu programu. Menda je bila sicer enkrat zaradi naše majkenšpilsko naravnane zafrkancije na tradicionalno vojaško parado začasno prepovedana celo ena izmed številk Katedre in je podobno usodo doletela tudi posebna številka Čevljev, ki sva ji s Klasincem nalašč dala pompozni naslov Velika črna slutnja.
Vendar pa so naši skupni interesi oziroma naš edini in nikoli zapisan literarni program izhajali zgolj iz erotične pripadnosti literaturi sami oziroma našim kdaj povsem odštekanim literarnim samosvojostim. Čeprav smo bili Čevlji - res da bolj pasivno – zraven pri nastajanju Književne mladine Slovenije in kasneje založbe Aleph (ene osrednjih založb osemdesetih), pa naš ustvarjalni domet kljub posameznim objavam v Dialogih, Mentorju, Sodobnosti, Rasti in Primorskih srečanjih v glavnem ni segel čez lokalne okvirje. Sam zase nisem prepričan, ali bi si razen zelo redkih bolj uspelih pesmi takrat to že zaslužil. Morda prej kdo drug, recimo Klasinc ali Kuntner. Ne vem, morda pa bi se z odločnejšim skupinskim prodorom v stilu peteričinega Skupaj, o katerem smo tu in tam sanjarili, stvari zasukale povsem drugače."

Potem je bilo v drugi polovici 90. let obdobje, ko ste z Zdenkom Kodričem, Tomažem Brenkom in tudi Tomažem Zupančičem (ki takrat še ni pisal odličnih kriminalk) sedeli v bifeju Sova pod vašo Univerzitetno knjižnico Maribor. Enkrat ste rekli, da se je za Sovo "nekaj časa zdelo, da bo postala nekakšen mariborski Šumi". Potrebuje literatura družabno življenje? (Pa ne s tem ne mislim nujno pivskega življenja.)