Na zadnji dan leta 2020 se je v 82. letu starosti poslovil Dušan Jovanović, dramatik, režiser, umetniški vodja, "ključna avtoriteta prenove sodobnega dramskega jezika in odrskega izraza v slovenskem gledališču", kot je njegovo vlogo strnil teatrolog Primož Jesenko.
Dušan Jovanović se je rodil 1. oktobra 1939 v Beogradu. Leta 1953 se je z očetom preselil v Ljubljano. Diplomiral je iz angleščine in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti ter iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V 60. letih je bil med ustanovitelji Gledališča Pupilije Frekeverk in bil s Pupilijo, papom Pupilo in Pupilčki leta 1969 njegov najbolj prepoznaven avtor. V začetku 70. let je ustanovil gledališče Glej, med letoma 1978 in 1985 pa je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Pekarna, Glej, Slovensko mladinsko gledališče - ključne postaje na poti Dušana Jovanoviča so ključne postaje sodobnega slovenskega gledališča. O takšni prelomni umetniški in družbeni moči lahko današnje gledališče, današnja umetnost in današnji kritični angažma samo sanjajo. Od leta 1989 je Dušan Jovanović predaval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
O umetniški in družbeni moči, ki jo je imelo gledališče Dušana Jovanovića, lahko današnje gledališče samo sanja
Čeprav dramsko pisanje in režijo v svetu uprizoritvenih umetnosti kombinira marsikdo, se zdi malokrat tako spontano povezana, kot je bila pri Dušanu Jovanoviću. Ko je rekel "v bistvu je to eno in isto, teater jemljem kot celoto. Režiser piše, pa tudi pisatelj režira. Zavezan sem teatru", si mu lahko verjel.
Njegov dramski opus - omenimo vsaj Predstave ne bo (1963), Norci (1968), Znamke, nakar še Emilija (1969), Igrajte tumor v glavi in onesnaževanje zraka (1971), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Žrtve mode bum bum (1975), Osvoboditev Skopja (1977), Karamazovi (1980), Viktor ali dan mladosti (1989), Zid, jezero (1989), Don Juan na psu (1991) in Balkanska trilogija (1997) - delijo na pretežno družbenokritično dramatiko in pretežno intimne drame. V obeh korpusih je mogoče potegniti ločnico med pretežno absurdnimi in bolj realističnimi komadi, v vseh pa je razvidno, da je imel Jovanović primarni občutek za dramo. Tisto nekaj, kar ni redko samo v slovenskem prostoru, ampak kjerkoli, pri najboljših pa se manifestira na izviren način in s sodobno senzibiliteto.
Pred premiero zadnje uprizorjene drame, Boris, Milena, Radko, je leta 2013 rekel: "Ves čas sem se počutil kot plesalec na žici ali kot apotekar, ki meša kombinirani prašek in vaga sestavine na lekarniški tehtnici. Samo piko preveč sode bikarbone bi dal in bi bilo že preveč, prašek bi postal neužiten." Zdi se, da to velja za sestavine in strukturo vseh njegovih dram - čeprav jih poganja neverjeten ludizem, čeprav se zdi zagon neustavljiv, je vedno vsega ravno prav.
Tudi v Borisu, Mileni, Radku. V ljubljanski Drami in po televiziji si je predstavo ogledalo precej več ljudi, kot jih sicer konzumira sodobno slovensko in Jovanovićevo dramatiko. Zato, ker so v glavnih in naslovnih vlogah tri igralske zvezde, Boris Cavazza, Milena Zupančič in Radko Polič, in seveda zato, ker gre v izhodišču za "resnično zgodbo", v kateri dobi dramatik in režiser svoje zastopstvo. Dušanova, Milenina in Racova intimna zgodba je postala legendarna slovenska ljubezenska zgodba, njeni akterji so prodrli v literarno mitologijo in v tračarske rubrike hkrati.
Boris, Milena in Radko ni Jovanovićeva najpomembnejša drama, vendar pa dokazuje, da Jovanoviću popularizacija ni škodila in mu ni ničesar odvzela. Karkoli je Dušan Jovanović počel kot javna, popularna osebnost (leta je vsak teden nastopal v "mnenjskih opombah" v Nedelu, pisal je kolumne, si javno dopisoval z Manco Košir ...) in v kateremkoli žanru se je preizkusil (poezija, memoari), vedno je perfektno obvladal medij, nikoli se ni blamiral in z ničemer ni znižal svojega gledališkega dela.
Zdi se, da se je tudi z nevarnimi - družbenimi in privatnimi - razmerji lahko igral, ker je do potankosti razumel reprezentativno in spektakelsko funkcijo. Mislim, da je bil v samostojni državi edini predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki proslave s podelitvijo Prešernovih nagrad ni izkoristil za tarnanje o položaju umetnosti in umetnikov. Ne zato, ker ne bi znal ali upal biti kritičen, temveč zato, ker je razumel, kaj naj bi bila državna proslava in kaj naj bi bilo slavljenje, in ker ni hotel pozornosti, ki naj bi šla nagrajencem, pobrati sam.
Tisti, ki so ga doživeli v mlajših in srednjih letih, pravijo, da je bil divjak. Menda se je rad tudi tepel, največkrat za Mileno. Tisti, ki smo ga srečevali samo v zrelih letih, se ga bomo spominjali kot prijazne ikone, glavnega igralca, ki se mu več ni treba dokazovati. Njegove drame pa bomo, o tem sem povsem prepričana, še dolgo brali in jih vedno znova odkrivali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
