Tudi Slovenski Pen se je pridružil pobudam Sveta Javne agencije za knjigo RS (JAK) in stanovskih združenj, naj denarja za knjižno produkcijo, letos namenjenega za izdaje del s področja leposlovja in humanistike, ne bo manj. Jak in svet Jaka sta ob nezadovoljstvu založb s prejetim denarjem opozorila na manj denarja, prejetega z ministrstva za kulturo.
Zarez v slovensko literarno pokrajino
"Založniki in založnice so tisti, ki požrtvovalno v duhu poslanstva pri vsaki izdaji posebej 'plešejo po vrvi med rdečimi in črnimi številkami' ter iščejo točko preloma in ne popolnega zloma materinščine, ki jo vedno bolj izriva branje v angleščini in branje oziroma ogled jezikovno invalidnih prispevkov na zaslonih," so zapisali v Penu. Menijo, da bi izpad denarja za knjižno produkcijo, ki je nastal zaradi varčevanja in prelivanja denarja v škode poplav, zelo prizadel tudi pesnike, pisatelje in prevajalce.
"Slovenski knjižni trg je majhen in vsota, ki se zdi nepomembna v luči velikih državnih investicij - okoli 300.000 evrov - bo vidno zarezala v slovensko literarno pokrajino," še opozarjajo v Penu ter "v duhu načela mednarodne listine Pena, da književnost ne pozna meja", pozivajo ministrstvo za kulturo in vlado, "naj vendarle ne znižujeta financiranja knjižne produkcije v letu 2024".
Najmočnejši spet odstranjujejo knjige
Letošnjo slovensko poslanico ob dnevu knjige je napisal Tone Peršak, pisatelj in nekdanji minister za kulturo. V njej razmišlja o novem valu cenzure v demokratičnih sredinah: "V zadnjih dneh pred svetovnim dnevom knjige spet prebiramo vesti, da v gospodarsko in vojaško najmočnejši, domnevno najnaprednejši državi sveta iz šol in šolskih knjižnic iz moralističnih in še kakšnih razlogov spet odstranjujejo knjige; tudi dela največjih avtorjev, nobelovcev, dobitnikov bookerja in drugih nagrad! Ravno tako ni mogoče prezreti, da v številnih državah knjige nič manj pomembnih avtorjev niti ne smejo iziti ali jih prepovejo po izidu, umaknejo s trga in tudi uničijo, če se avtorjem in založbam vseeno posreči kakorkoli prelisičiti cenzuro in knjige natisniti. A tudi v Sloveniji je še živ spomin na čase, ko so tod iz verskih in moralističnih ali političnih razlogov gorele grmade knjig."
Opiše, kako je postala knjiga zaščitni znak civilizacije in kako je bilo 20. stoletje stoletje izjemnega razcveta knjig. Piše o tem, da knjiga spodbuja in razvija zmožnost empatije bralcev in njihovo sposobnost za sočutje do oseb iz literature. "Zato branje bralce usposablja za empatijo do drugih in sočutje s tudi manj znanimi, nemara drugačnimi ljudmi, z drugače usmerjenimi in mislečimi, s pripadniki drugih narodov in ras. In zato je knjiga spodbudila tudi zavest o tem, da imamo vsi ljudje enake pravice, tudi pravico do svobode. Obenem pa se bralec ob branju tudi uči, ne da bi to zahtevalo poseben napor ali energijo, spoznava nove in različne ideje in teorije ter razmišlja o njih, razvija svojo zmožnost prepoznavanja stisk drugih ljudi in, sedé doma, spoznava druge dežele, druge čase in navade ter kulture."
Upadanje bralne pismenosti - večanje možnosti manipulacije
Tone Peršak nadaljuje z mislijo, da možnosti, ki jih ponujajo in vsiljujejo nove tehnologije, predvsem z velikimi koraki nastopajoča umetna inteligenca, ogrožajo knjigo. "Učinki tega delovanja preko družbenih omrežij in manipuliranja zlasti z mladimi so že vidni, predvsem kot upadanje bralne pismenosti mladih in bralne kulture vseh ter seveda kot upadanje števila bralcev in kupcev knjig. Zato je z vidika ohranjanja pridobitev civilizacije in humanističnega izročila te civilizacije, z vidika družbe kot skupnosti in z vidika ohranjanja jezika kot ključnega dosežka vsake nacionalne kulture tako pomembno, da se vsi, vsaj potencialni bralci in najvišji politični odločevalci spet zavemo pomena knjige tako za posameznika kot za družbeno skupnost v celoti," sklene poslanico.
