Slovenski kulturni prostor je Boris Švara zaznamoval z več vidikov. Rojen Tržačan je odraščal v slovenski glasbeni družini, ki mu je ob ljubezni do glasbe privzgojila močno narodnostno zavest. V času študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani je pridobil profesionalni odnos do glasbe oziroma dirigiranja. Na tej poti ga je podpiral in vodil stric dr. Danilo Švara, ki je kot prvi akademsko izobražen slovenski dirigent v takratni Jugoslaviji poudarjal strokovno znanje in dirigentsko tehniko kot osnovo za nadaljnji razvoj v smeri muziciranja in nadgradnje, ki vodi v umetniško interpretacijo glasbenih del. Dodatno širino in poglobljenost v dirigentsko stroko je Boris Švara pridobil pri svetovno znanih dirigentih: Sergiu Celibidacheju, Brunu Rigacciju in Hermanu Scherchenu. Rezultat študija je bila častna diploma in priznanje za najboljšega dirigenta operne smeri.
V tem času si je že utiral svojo dirigentsko kariero v Mariboru. Kot mlad dirigent je opozoril na svoje sposobnosti na Bienalu v Osijeku leta 1973 z opero Premetenka Carla Orffa in prejel posebno nagrado za umetniško interpretacijo. V svoji dirigentski karieri je pripravil in uprizoril številne opere iz klasičnega repertoarja in veliko število slovenskih, tudi krstnih izvedb. V sodelovanju z domačimi in gostujočimi solisti so nastale številne opere, ki so arhivirane na televizijskih in radijskih posnetkih, prav tako je RTV izdala posnetek opere La Boheme Giacoma Puccinija in Faust Charlesa Gounoda v slovenskem jeziku. O visoki kvaliteti je v odzivu na opero Faust pričal tudi priznani kritik in muzikolog Borut Loparnik "Njen prvi mož je gotovo Boris Švara, kajti le redko je pri nas operna celota artikulirana iz tako živo dramatične spontanosti, s tako natanko (in naravno) zadetimi tempi, pa tako trdno odmerjenim ravnovesjem med člani. Režijski in glasbeni lok predstave se ne upogiba niti za hip, njun napon je vzpostavljen iz skupnega spoznanja in zato slovito prediren, daljnosežen, do kraja zavezujoč." Svojo umetniško kariero je Boris Švara bogatil z gostovanji v opernih hišah v Zagrebu, Ljubljani, Reki, Novem Sadu, Olomucu, Brnu in Magdeburgu, koncertiral pa je s simfoničnimi orkestri doma in v tujini.
Kariera Borisa Švare je tesno povezana tudi z njegovim vodenjem mariborske in ljubljanske opere v obdobju od leta 1972 do leta 1986. Glasbeno znanje slovenske in svetovne operne literature mu je omogočalo, da kot umetniški vodja premišljeno vodi repertoarno politiko. Njegova prva skrb je bila dvig in razvoj mariborske opere in temu je podredil osebne želje in ambicije. V času njegovega vodenja ustanove je poskrbel, da je domači kader umetniško napredoval, ni pa zanemaril pomembnega vidika odpiranje mariborske opere v širše slovensko in zamejsko okolje. Tako smo v času, ki ni bil naklonjen odpiranju navzven, bili priča gostujočim svetovnim opernim pevcem v mariborski operi. Ljiljana Molnar, Petar Dvorski in Ruža Pospiš Baldani, stalni gostje milanske Scale in Metropolitanske opere, so nastopili tudi v Mariboru. Kot direktor je Boris Švara pritegnil v ansambel tudi vidne soliste ljubljanske in zagrebške opere: Jurij Reja, Nada Rudžjak, Jože Kores so mariborskemu kulturnemu utripu vdahnili duh svetovnih umetniških interpretacij svojih vlog. Kritiki so večkrat poudarili, da je mariborska opera združevala slovensko operno srenjo in da so se umetniki radi odzvali vabilom k sodelovanju. Ta način vodenja je pripomogel tudi k uspehom mariborske opere na jugoslovanskih opernih bienalih v Ljubljani, kjer je žirija leta 1982 večino - sedem od desetih - nagrad dodelila mariborski operi.
Gospodu Borisu Švari se ob jubileju še enkrat zahvaljujemo za njegov prispevek k našemu razvoju in mu želimo veliko zdravja in osebnega ter umetniškega zadovoljstva.
