Dr. Marjeta Ciglenečki: V depoju me je zmeraj kaj poklicalo

Diplomirala je leta 1978 iz umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti in prav tam 1997. tudi doktorirala. Zaposlila se je kot kustosinja v Pokrajinskem muzeju na Ptuju in bila v letih 1997-2000 direktorica tega muzeja. Leta 1992 je začela honorarno predavati na mariborski Pedagoški fakulteti, 2001. pa se je tam zaposlila. Pred desetimi leti je zasnovala študij umetnostne zgodovine na sedanji Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Kot raziskovalka se je posvetila umetnostni ustvarjalnosti na Štajerskem.
Kako ste, hči pisatelja Iva Zormana, avtorja znamenitega romana Draga moja Iza, iz Ljubljane prišli živet in delat na Ptuj?
"Z možem sva se poročila že v študentskih letih in živela v Ljubljani pri mojih starših. A hotela sva se osamosvojiti. Mož je delal v turizmu, na Ptuju pa so iskali direktorja toplic. To so bili še socialistični časi, dobila sva kadrovsko stanovanje, kar je za danes nekaj nepojmljivega. Ker so takrat po muzejih odpirali delovna mesta kustosov pedagogov, se je pokazala možnost zaposlitve tudi zame v ptujskem muzeju; 23 let sem delala tam. Leta 1981 sem delo pedagoginje zamenjala za kustodiat za kulturno zgodovino. Dolgo sem bila edini umetnostni zgodovinar v muzeju. Imam lepe spomine na tisti čas. V ptujskem muzeju je veliko izjemnega gradiva v širokem časovnem razponu - od romanike do sodobnosti -, delo je bilo zelo raznoliko. Tudi razstave sočasne ustvarjalnosti sem organizirala v predhodnici današnje Miheličeve galerije, tedaj razstavišču Dušana Kvedra."
Vsak umetnostni zgodovinar si najbrž želi biti in situ z dediščino, z umetninami. Motrenje objektov od blizu je najbrž nekaj posebnega? Spomnim se vaših raziskav ptujskih tapiserij in ustanovitve restavratorskega ateljeja za tekstil, pa tudi velike razstave turkerij, ki pomenijo veliko vrednost v evropskem merilu.
"Vedno sem izhajala iz materiala, a danes to ni več samoumevno. Tudi muzealci se odmikajo od predmetov, saj se muzealske usmeritve spreminjajo. Bila sem precej aktivna v mednarodni organizaciji umetnostnih zgodovinarjev CIHA (Comité International d'Histoire d'Art). Leta 2012 je bil veliki mednarodni kongres v Nürnbergu z naslovom The Challange of the Object - Izziv predmeta. Organizator kongresa je bil direktor Germanskega nacionalnega muzeja v Nürnbergu. Spominjam se, da je bilo med strokovnjaki precej odpora do tega naslova, kajti predmet je po mnenju nekaterih nekaj zastarelega. Med okrog 400 referenti so se mnogi zavestno odmaknili od predpisane teme."
Kaj pa je stvar sodobnosti v muzealstvu, če ne več muzejski predmet?
"Živimo v virtualnem svetu, ne potrebujemo več - menijo nekateri - predmeta, ki ga vzamemo v roke. Meni pa je ta materialnost predmeta bila vedno blizu. Kadar mi je bilo v muzeju najteže, in težkih situacij je bilo veliko, sem šla v depo. Med policami sem zmeraj zagledala nekaj, kar me je poklicalo. Vzela sem predmet v roke, tudi sliko želim držati v rokah, ko jo obdelujem. Ne zadošča mi fotografija predmeta, pa če je še tako dobra."
Doktorirali ste v času ravnateljevanja v ptujskem muzeju iz opreme štajerskih gradov - Vurberk, Hrastovec, Ptuj, ki so bili v lasti družin Leslie in Herberstein. Izjemna zanimiva, občutljiva tematika?
"Predmet moje disertacije je bila oprema gradov na slovenskem Štajerskem od sredine 17. do sredine 20. stoletja. Glavnina razprave je zajela predmete iz naše, ptujske zbirke. Po spletu okoliščin se je prav tukaj znašlo veliko opreme iz pomembnih štajerskih gradov, večinoma iz posesti Lesliejev in Herbersteinov pa tudi drugih plemiških družin. Slovenski gradovi so v obupnem stanju, noben drug narod v Evropi ni tako slabo ravnal z gradovi. Čehi, ki so ravno tako doživeli nacionalizacijo, so drugače ravnali. Ohranili so gradove skupaj z opremo in jih zaščitili. V letih 1945 in 1946 nikomur na Češkem ni padlo na misel, da bi ropal gradove, mi pa smo izropali najprej opremo, potem pa smo gradove ali pustili propasti ali jih degradirali. Nekateri so bili že med vojno poškodovani, ampak še več je bilo uničenega po vojni z neprimerno rabo. Viltuš nam umira pred očmi in takih gradov je pri nas veliko, preveč.
Pri Ptujskem gradu se je pokazalo, kako dragoceni so ljudje, ki imajo pamet in kulturo. Na Ptuju je bil leta 1945 ključnega pomena Anton Ingolič, pisatelj, ki je bil na pomembnem kulturnopolitičnem mestu v tedanji ptujski občini. Preprosto zapečatil je vhodna vrata v grad. Ptuj je imel srečo z Ingoličem; če ga ne bi bilo, bi bil tudi ptujski grad izropan.
Prvega maja 1946 so svečano odprli prvo nadstropje gradu, takšno, kot je bilo. Že Herbersteini so ga razkazovali kot zbirko, sami so živeli skromneje v pritličju, dva sinova pa v vzhodnem stolpu."
Postavljali ste umetnostno zgodovino kot študij na mariborski univerzi, hkrati pa ste tudi raziskovalno skrbeli za pionirja slovenske umetnostne zgodovine, ki je v Mariboru in širše preveč pozabljen, dr. Avguština Stegenška. 26. marca bo stota obletnica njegove smrti, pri nas, v javnosti, pa skorajda ne vemo zanj.
"Pobudo za simpozij o Stegenšku v letu 2005 je dal umetnostni zgodovinar prof. ddr. Janez Höfler. Je eden redkih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki Stegenška neizmerno spoštujejo. Stegenšek je bil predviden za prvega predavatelja umetnostne zgodovine v Ljubljani leta 1919. Dr. Karel Verstovšek, minister za uk in bogočastje, pred tem predsednik Narodnega sveta v Mariboru, se je zelo zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze. Predlagal je, da bi Stegenšek prevzel katedro za umetnostno zgodovino, a je to odklonil. Njegova velika, nikoli uresničena želja je bila, da bi raziskoval jeruzalemsko topografijo. Pričakoval je, da ga bo škof Napotnik oprostil profesure na semenišču, a tega ni dočakal, niti ko se je leta 1918 vzpostavila nova država. Kasneje mu je bilo žal za ponujenim mestom na ljubljanski univerzi, a tedaj je katedro že prevzel Izidor Cankar. Cankar, ki je bil namenjen za politika, za naslednika dr. Antona Korošca, sprva sploh ni računal na delo v znanosti in profesuri. Zasnoval je učni načrt po meri dunajske umetnostnozgodovinske šole, ki je bila tedaj ena vodilnih v Evropi - še danes je podstat ljubljanske umetnostne zgodovine. Stegenšek pa je bil nemško vzgojen. V Rimu, kjer je študiral umetnostno zgodovino oziroma krščansko arheologijo, kot se je temu tedaj reklo, je imel nemškega profesorja Josepha Wilperta. Ko se je po diplomi vrnil v Maribor, je delal doktorat v Gradcu pri Josefu Strzygowskem, tudi Nemcu. Stegenškovi spisi so še vedno aktualni in lahko se zanesemo, da podatki držijo. Še vedno je relevanten."
Zakaj pa je tako padel v pozabo? Kako dati Stegenšku pravo veljavo danes?
"Mogoče je bila po drugi svetovni vojni za to malo kriva ideologija, verjetno pa je bila pomembnejša razlika med dunajsko in nemško umetnostnozgodovinsko šolo. Strzygowski ima tudi madež na osebni preteklosti, ker se je navduševal nad nacizmom. Žalostno je, da so na mariborskem pokopališču na Pobrežju pred 15 leti podrli Stegenškov nagrobnik, delo Ivana Sojča. Zavzemala sem se zanj celo pri škofu Krambergerju, a žal nisem bila uspešna. Namesto Sojčevega nagrobnika na Stegenška zdaj spominja marmorna kocka z imenom v skupnem škofijskem grobnem kompleksu. Tudi to pove nekaj o odnosu do velikega človeka. Letos jeseni pripravljajo razstavo o njem v Univerzitetni knjižnici Maribor, skupaj z našimi študenti s FF UM. Tudi v njegovem rodnem Laškem v knjižnici pripravljajo razstavo.
Stegenšek je ogromno naredil. Brala sem njegove dnevnike, ki so v velikem delu v stenografski pisavi. Bil je zelo nezaupljiv, bal se je nepoklicanih bralcev. Ko je tri leta študiral v Rimu, si je zastavil stroge urnike in v dnevnik na primer zapisal: 'Ko se zbudiš, vstani takoj!' Pisal si je strašno ambiciozne, napete plane. Neverjeten je bil. Meni in še komu je inspiracija. Ko tak opus uzreš malo bolj podrobno, se zaveš, da si se tudi sam dolžan potruditi."
Kako ste začeli univerzitetno kariero na mariborski univerzi?
"Najprej sem honorarno učila na likovni pedagogiki osem let. Bojan Golija me je povabil in leta 1992 sem začela. Leta 1997 sem postala direktorica ptujskega muzeja, ki nam ga je uspelo sanirati, vendar sta bili direktorovanje in pedagoško delo prevelika obveza. Tedanji mariborski rektor Ludvik Toplak se je zavzel, da sem dobila stalno zaposlitev na univerzi in kmalu smo s kolegi začeli pripravljati študij umetnostne zgodovine. Na Pedagoški fakulteti sem imela podporo pri tedanjem dekanu prof. Bojanu Borstnerju, kasneje tudi pri dekanu Filozofske fakultete, prof. Marku Jesenšku. Filozofska fakulteta je bila ustanovljena leta 2006, tri leta kasneje pa smo vpisali prve študente umetnostne zgodovine."