Da vsi odhajajo, je lépo, prizanesljivo, resignirano, sočutno pretiravanje. Morbidna metafora. Seveda sploh ni res, da odhajajo vsi — ker jih pač toliko, pretoliko ostaja —, za nameček pa tudi ni res, da odhajajo, temveč umirajo. Ponavljam: umirajo. Tako gre to. Si — potem pa nisi več.
Tako je zdaj odšel, umrl še Dušan. Jovanović. Nedolgo za Mojmirjem. Sepetom.
Nekateri povsem resni in prisebni žalovalci imajo tolažilno ali kakšno teorijo, da ljudje odhajajo, umirajo v dvoje. Kadar nekdo umre, porečejo, da bo pa zdaj kmalu umrl še nekdo. Nekdo drug, ki je s prvim pokojnikom tako ali drugače povezan, zares ali posredno, podobne starosti ali statusa, kot Jovanović in Sepe — veliki slovenski (pop) kulturni korifeji.
Kot po nekem nezmotljivem Haronovem horoskopu.
Kako je prihajal
Čeprav je Dušan odšel, naj raje povem, kako je prišel — ali počasi prihajal — v moje življenje.
Prva njegova drama, ki sem jo gledal, je bila Osvoboditev Skopja v produkciji ljubljanske Drame. Če se prav spomnim, sem jo videl na nekem Borštnikovem srečanju. Verjetno 1979. Po mojem nisem prav veliko štekal, ampak zgledalo je kul.
To so bile tiste veličastne in velepomembne gledališke predstave, ki so me kulturno, duhovno formirale in v meni vzbudile nagnjenje do gledališča. Nek blazen poznavalec in ljubitelj nisem bil — pač radoveden in inteligenten smrkavec in do neke mere tudi snob, ki so ga fascinirale kvečjemu Pandurjeve uprizoritve s Tespisovim vozom.
Kako je teater minljiv in hlapljiv! Še bolj kot človek sam, dramatik, režiser.
Ko je bil Dušan star 60 let, se mi ni zdel star. Najbrž zato, ker se ti nihče pri 60 ne zdi star, dokler sam nisi niti 40. Ja, bil sem na njegovem 60. rojstnem dnevu. Kje je že to. Vsi smo bili. Zbobnal nas je v Gostilno Rot v Bohinjski Beli, kjer se je udomačil pri Mileni (po domače Šilerjevi).
Slovensko mladinsko gledališče je v starih časih bojkotiralo Borštnikovo srečanje, zato pa je sámo organiziralo nekakšen alternativni festival svojih the best of predstav v Mariboru. Ne vem več, kdaj točno in kje sem kaj gledal: je bila to Ana Rudija Šeliga v režiji Dušana Jovanovića (1980) — s famozno Mileno Zupančič v glavni vlogi — ali celo znamenita Ljubiša Ristić–Ljubiša Ristićeva Missa in A minor (1984)? V glavi imam dve prizorišči: eno na prostem, v mariborskem Magdalenskem parku, drugo pa v nekih velbanih katakombah z baklami.
Kreativni brainstorming
Dušana Jovanovića sem osebno spoznal po mojem leta 1992 med pripravami na Kralja Leara. To je bila tista slavna gledališka produkcija Cankarjevega doma v Gallusovi dvorani z Radkom Poličem in Radetom Šerbedžijo. (Več o tem v Racovi avtobiografiji Petre Pogorevc.) Bil sem zraven kot ne vem kaj — pa tudi ne zakaj, če se sem čisto odkrit.
No, preživeli smo par dni v Hotelu Ribno, kjer je Dušan z igralci nekaj koncipiral. Kreativni brainstorming, kao. Moj avto (Citroën GSX 1.2, letnik 1976) je bil na tem, da crkne, zato sem ga preventivno peljal na najbližji servis v Radovljico. Dušan je prišel pome in me peljal nazaj v hotel. Spomnim se, da je zelo čudno šofiral. Po speljevanju je divje pospeševal, potem pa počasi spuščal gas — mogoče iz raztresenosti, ker je govoril sto na uro —, dokler ni vozil samo še 30 na uro, potem pa spet pohodil plin. Pa spet Jovo na novo. (No pun intended.)
Fuzbal kot seks
Takrat sva že bila ne ravno frenda, ampak dobra kolega. Rad je imel mladino. Pametno, občudujočo pa še posebej. Zato po mojem ni dvakrat razmislil, ko sem ga povabil v uredniški odbor Razgledov.
Dušan Jovanović je bil ena tistih redkih pasionantnih, karizmatičnih person, ki znajo človeka intelektualno fascinirati do te mere, da ga kar ne moreš in ne moreš nehati poslušati — in da se samo še čudiš, odkod tudi iz tebe vre kaj pametnega (kadar slučajno prideš do besede). O teatru in umetnosti, pa o kulturi in politiki, nekoč in danes, pa o balkanskih vojnah, pa o trivialnostih, celo o športu.
Nekoč sem od njega slišal teorijo, da je fuzbal kot seks, orgazem pa da je seveda gól — par golov na tekmo —, medtem ko je košarka zajčji fuk — caf-caf-caf-caf-caf, sto košev … Pozneje sem to nekje prebral v njegovem tekstu, tako da najbrž nisem bil ne prvi ne edini, ki mu je to razlagal.
Hat tip
Čudno, ampak ko je bil Dušan star 60 let, se mi ni zdel star. Najbrž zato, ker se ti nihče pri 60 ne zdi star, dokler sam nisi niti 40. Ja, bil sem na njegovem 60. rojstnem dnevu. Kje je že to. Vsi smo bili, tako rekoč. Zbobnal nas je v Gostilno Rot v Bohinjski Beli, kjer se je udomačil pri Mileni (po domače Šilerjevi).
Boris, Milena, Radko je labodji spev te gledališke generacije, ki jo personificirajo kdo drug kot prav Milena in Dušan ter Rac in Kavac. In blazno fajn se mi je zdelo, da Radko v neki sceni v BMR lista Razglede. To se mi je zdel diskreten hat tip tej malo tudi moji intelektualni nadstavbi, ki je prej ali slej pač morala v maloro.
To so bili čudno lepi in zaskrbljujoče brezbrižni časi. Časi škisa Dušana, monda Stojana in pagata Sašota. A ko sem srčno kraljico Nino zamenjal za pikovo damo, je začelo vse razpadati. Ljudje so se začeli kregati in ignorirati, zbolevati, celo umirati.
Tako je sčasoma odšel tudi Dušan Jovanović. Že prej. Ne v tem metaforičnem smislu. Kadar sem ga slučajno videval, je bil še vedno duhovit in prisrčen, vendar bolj ukročen in resen kot prej. Ne več tako živahen in v nebo vpijoč.
Videl sem ga recimo leta 2017 po premieri druge inscenacije Zidu, jezera v Drami, pa kmalu zatem na neki reprizi drame Borisa, Milene, Radka in ob njenem nastajanju posnetega dokumentarca Matjaža Ivanišina Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodbav Kinodvoru.
Boris, Milena, Radko je labodji spev te gledališke generacije, ki jo personificirajo kdo drug kot prav Milena in Dušan ter Rac in Kavac. In blazno fajn se mi je zdelo, da Radko v neki sceni v BMR lista Razglede. To se mi je zdel diskreten hat tip tej malo tudi moji intelektualni nadstavbi, ki je prej ali slej pač morala v maloro.
Isti ali še hujši
Verjetno nazadnje pa sem ga videl konec predlanskega leta na tiskovni ob izidu njegovih urnebesno bizarnih memoarov Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Knjigo res toplo priporočam — ali vsaj teh nekaj odlomkov, objavljenih takrat na Fokuspokusu. Sem pa ja vedel, kaj izbrati.
Po mojem se je Dušana Jovanovića navzven dotaknila starost, morda celo bolezen, da je dajal vtis prijaznega, postaranega labradorca. Navznoter pa je ostal očitno isti — ali še hujši. V teh njegovih spominih je še več mladostno vihrave brutalnosti, nepomirljivosti, ekscesov, zajebancije in ironije, kot je bila tega že tako ali tako kdajkoli prej polna njegova vsakdanja komunikacija, kadar je bil v dobri formi.
Fascinantna je ta neženiranost, da vse poveš. Čeprav lahko s tem koga prizadeneš. Ali vsaj osramotiš. Ker si pač takšen.
Dušana sem imel visoko na seznamu svojih intervjuvancev oz. portretirancev v seriji Obrazi v Večeru V soboto. Ampak očitno ne dovolj visoko. Odšel je. Umrl. Ne ravno meni nič, tebi nič — a dejstvo je, da je odšel, umrl. Da ga ni več.
Članek je bil prvotno objavljen v spletni reviji Fokuspokus.si.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
