Melita Forstnerič Hajnšek
Akademski slikar Živko Marušič je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1999 za razstavo Slika je mrtva, naj živi slika v Moderni galeriji 1998. Kot je navada, prešernovci razstavljajo v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Na Marušiča so čakali celi dve desetletji. Razstava z naslovom Carnets - Zvezki odstira vpogled v Marušičeve dnevniške zapise v obliki skic in del na papirju. Postavili so jo kuratorja dr. Andrej Medved, dolgoletni marušičolog, Nina Jeza, ki je zadnje mesece raziskovala umetnikov celotni opus "od kleti do podstrešja", in Marko Arnež, ki vodi Galerijo Prešernovih nagrajencev. Razstavo naj bi bili odprli že sredi marca, a je zaradi pandemije morala počakati na 5. maj, ko so odprli galerije.
Osebna izkaznica
Živko Ira Marušič, letnik 1945, rojen v Colornu blizu Parme. Leta 1967 se je vpisal na beneško Accademio di Belle arti, študij pa nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom Zorana Didka, Gabrijela Stupice in Janeza Bernika. Tam je leta 1975 zaključil specialistični študij na temo Fotografija kot osnova za nastanek slike. Za umetniško delovanje je leta 1977 v Beogradu prejel nagrado Fonda Moše Pijada, leta 1998 Jakopičevo nagrado in leta 1999 nagrado Prešernovega sklada.
Nagrado Prešernovega sklada je raztrgal, ker je bil razočaran nad odnosom države do umetnikov
Štiridesetletni pogled v intimo ustvarjanja
V Kranju je ta čas na ogled štiridesetletno Marušičevo ustvarjalno obdobje med letoma 1980 in 2020, papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice v različnih slikarskih tehnikah, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem zasebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič. Razstavljeni so tudi risarski dnevniki, ki predstavljajo nekakšen fotoarhiv Marušičevih del. V njem so zelo natančno zabeleženi podatki o nastanku slik, krokijevski nastavki del s postavitvijo figure, formata in uporabo barv, naslov, letnice ... Umetnik pogosto poroča tudi o provenienci slik in z njimi dokazuje avtentičnost del.
Skozi opazovanje različnih vrst papirja, ki jih uporablja umetnik - od najcenejših kartonastih raztrganin do najkvalitetnejših japonskih umetniških papirusov -, prepoznamo pomembnost nikoli naključno izbrane podlage. Marušič namreč ve, da risba, ki je velikokrat 'zgolj' študijski pripomoček, le prehod k sliki, potrebuje notranje pulziranje in živost, ki pogosto prerašča v radoživost, da bi samostojno zaživela. Marušič je mojster slikarskih tehnik.
Svojstveno ironični svet
Poleg neskončne domišljije in kompleksnega humorja, ki odlikujeta njegova dela, je Marušič tudi izvrsten pripovedovalec zgodb in eden redkih, ki obvladajo punch-line. Vse te lastnosti, nadgrajene z ekstravagantnim karakterjem, enkratno domišljijo in izjemnim znanjem, osmišljajo Marušičev svojstven, ironičen slikarski svet.
"Slikar mora delovati v sedanjosti, poznati preteklost in hkrati biti vizionar, poznati mora zgodovino in tehniko, predvsem pa mora biti v svoji izvedbi neprestano inovativen, če hoče skočiti iz povprečja in uspeti kot umetnik," pravi Marušič, "razstava v Kranju je bila zame pravo presenečenje, za to se moram zahvaliti kuratorki razstave Nini Jeza, ker je poiskala risbe, ki se jih nisem dotaknil desetletja. Zame so bile vse risbe enake."
Andrej Medved je razstavi na pot dejal: "Marušičevi Zvezki so presežek v smislu pravljičnosti in v smislu likovne – slikarske domišljije. Slikar je vpet v pripoved, ki se nikdar v celoti ne konča. Številne risbe iz obdobja petih desetletij nas prepričajo z 'intimo', magičnostjo in surrealnostjo podob: nad njimi vlada čutnost, ljubezenski dotik, v parih, objemu in kot posameznikova erotična izkušnja. Marušič je to izkušnjo upodobil na način, ki nas zapelje v neko drugo posvečenost. Le sacre du printemps, v pomladne sanje in imaginacijo, ki se nikjer v resnici ne konča niti začne. Kjer slika govori iz sebe kot individualno, skoraj mistično spoznanje o Ljubezni, ki jo doživlja avtor v vsaki novi in drugačni skici. Nad vsem je erotizem, erotičnost spoznanja, ki nas zavaja in sprosti. Sexus nexus plexus."
Posebnost razstave so tudi predstavljeni dokumentarni filmi o umetniku iz arhiva RTV Slovenija: Besede in slike, Živko Marušič - Brejčeva pljuča (1982) avtorja Tomaža in Arneta Brejca, dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda Amirja Muratovića in dokumentarni film koprske televizije 40 let odprte meje: Živko Marušič - senca avtorice Barbare B. Centa in urednice Nataše Segulin ter snemalca Franka Marušiča. Na ogled je tudi video iz zasebnega arhiva umetnika, nastal ob odprtju skupinske razstave Jugoslovanska Nova podoba leta 1983 v Mestni galeriji Ljubljana.
Umetnik je Galeriji Prešernovih nagrajencev daroval deset risb.
