Delali ste v občini Diyarbakir na oddelku za kulturno in naravno dediščino. Ta del sveta zadnja leta povezujemo z uničenjem in begom ljudi pred vojskami. Kje ste delali?
In turška vojska je napadla?
Zakaj?
Kakšno vlogo ima bogata dediščina v samorazumevanju ljudi?
To ste slišali od staršev?
Bi kot starš ravnali enako?
Kako preprečiti, da bi to vodilo v poveličevanje ene skupine in izključevanje drugih?
Zgodovina lahko pri tem pomaga?
Omenili ste Hasankeyf, kjer mestu grozi, da bo potopljeno zaradi jezu hidroelektrarne. Lokalni prebivalci uničenje primerjajo z uničenjem kipov Bud v Afganistanu, ki so jih razbili Talibani.
Kampanja traja že dolgo. Grožnja, da bo prišlo do potopitve, je obstajala že lani. Se lahko stvari ustavi? Če pride do potopitve, se lahko kaj reši?
Na začetku knjige Revolucija v Rožavi je zapis, da boj proti kapitalizmu zahteva boj proti nacionalni državi – proti tej pa se lahko borimo le, če se borimo proti patriarhatu. V Diyarbakirju je mesto pod vodstvom HDP imelo župana in županjo, dualnost je pravilo. Kako se to prevede v vsakdan, v konkretna prizadevanja skupnosti?
Vas preseneča nivo debat, ko pride do enakopravnosti spolov in vključujoče demokracije na Zahodu v zadnjih letih?
Kaj je prinesla zgodba in izkušnja Rožave, njena gradnja enakopravne demokratične avtonomije?
In kako se to zagotavlja?
Kako pomemben je sistem nadzora in kaznovanja?
Kaj je druga dimenzija Rožave, ki je za vas univerzalno zanimiva?
Je drugačno tudi razumevanje napredka in razvoja? Kako se to kaže?
Kaj pa, ko ljudje želijo mobilni telefon in otroci najnovejšo igrico?
Postajata skrb za okolje in naravo povezovalni element?
Govorite o globalnih procesih in pomenu lokalne avtonomije – kako gre to skupaj?
