Letošnje leto sta Nemčija in Avstrija razglasili za Beuysovo leto. A ne le nemško govoreči prostor, ves svet praznuje stoto obletnico rojstva enega najpomembnejših nemških umetnikov, avantgardnega kiparja, koreografa, slikarja, univerzitetnega profesorja, ilustratorja, fotografa Josepha Beuysa (1921-1986). Deloval je v Evropi in ZDA med zgodnjimi petdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja. Sodil je med konceptualiste z močnim političnim angažmajem in sodeloval z avantgardno skupino umetnikov Fluxus, ki je rušila meje med umetnostjo in življenjem. Beuysov izum je koncept tako imenovane socialne skulpture. Bil je tudi politično aktiven, član in vodja mnogih reformnih gibanj. Poskušal je snovati nenavadne razstave in občinstvo naučil novega pristopa k razumevanju umetnosti. Močno je vplival na umetniška gibanja, kot je Land Art - krajinska umetnost, pejsažna umetnost, in na umetnike, kot so Yoko Ono, Sigmar Polke, Georg Baselitz idr.
Inštitut za umetnost v Chicagu, Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, galerija Tate v Londonu, Hamburger Bahnhof v Berlinu in Kunstmuseum Basel so najprestižnejše ustanove, ki v svojih zbirkah hranijo njegova dela.
Petdeseta leta 20. stoletja so bila težavna za Beuysa, saj so ga mučili spomini in finančna stiska. V enem desetletju je narisal več tisoč risb, omejil se je na tri motive, na žival, žensko figuro in krajino. Uporabljal je omejeno število tehnik in materialov. Tedaj so to bili svinčnik, črnilo in razni oljni pigmenti.
Beuys je bil leta 1959 sprejet v izbrano kiparsko skupino popularnega kiparja in slikarja Ewalda Mataréja na Kunstakademie Düsseldorf. Dve leti kasneje je bil imenovan za profesorja monumentalnega kiparstva. Kot profesor je ukinil sprejemne izpite in omogočil, da se je vsakdo lahko vpisal v njegov program.
Mrtev zajec, masten stol
V šestdesetih letih je Beuys pričel delati serijo risb, katerih glavni motiv je epski roman Ulikses Jamesa Joycea. Povezovati se je začel z raznimi eksperimentalnimi ustvarjalci, med njimi je bil tudi Nam June Paik, korejsko-ameriški umetnik, ki se je ukvarjal s progresivnim videom. Ti ustvarjalci so bili povezani s skupino Fluxus, ki se ji je Beuys pridružil, a jo je po štirih letih zapustil. Med Beuysovimi uprizoritvenimi deli, "dejanji" ali dogodki je kultno delo Kako razložiti slike mrtvemu zajcu (1965). V svojih kiparskih in konceptualnih delih je Beuys med drugimi neumetniškimi in najdenimi materiali pogosto uporabljal živalsko mast v tekoči in trdni obliki. Spreminjanje maščob naj bi simboliziralo človekov duh. S konstrukcijo nečesa, kar je življenjsko nujna snov, je Beuys želel komunicirati z ljudmi na psihičnem in fizičnem nivoju. To je opazno v ključnih delih, kot so Mastni koti (1960) in Masten stol (1964).
Beuys je v sedemdesetih letih ustvaril lastno obliko konceptualne umetnosti z novo vizualno sintakso. Za njegovo uprizoritev dela iz leta 1974 Rad imam Ameriko in Amerika ima rada mene je Beuys potoval v New York za tri dni, tam se je v galeriji Reneja Blocka zaprl v prostor z več različnimi predmeti, kot je slama, odeja iz filca, in celo z živim kojotom. Kultno je njegovo delo 7000 hrastov (1982-1987), ki uteleša Beuysov nazor o tem, kako naj bi bili v umetnost vključeni vsi. Delo je kombinacija krajinske umetnosti, urbanističnega načrtovanja in environmentalizma.
Vsak človek je umetnik
Za Beuysa je bil vsak človek umetnik, razlik med umetniki in neumetniki ni priznaval in vsaka akcija je zanj lahko umetniško delo. Prav s tem stališčem do umetnosti je razklal svet. S svojim delo(vanje)m je premikal meje umetniškega ustvarjanja pa tudi percepcije umetnosti in definicije umetniškega dela. S svojimi akcijami, performansi, instalacijami, ambienti in multipli je nenehno dokazoval, kako teh meja ni mogoče, pa tudi ni treba jasno definirati, ker je bilo za njega življenje umetnost in umetnost življenje.
Beuysov kompleksni miselni sistem, na temelju katerega je zasnoval svojo umetniško teorijo in prakso, izhaja iz antropozofskega filozofa, pedagoga in umetnika Rudolfa Steinerja. Beuysologi so to referenco pogosto premalo upoštevali, ko so raziskovali njegovo delo. Brez poznavanja antropozofske misli o odnosu med mikro- in makrokozmosom - na kateri temelji večina Beuysovih del - bi njegov opus deloval kot ekscentrična serija asociacij in umetniške samovolje genialnega umetnika. Hkrati se je mladenič zanimal za literaturo, navdušeno je prebiral Goetheja, Hamsuna, Novalisa. V likovni umetnosti ga je navduševal Edvard Munch, v glasbi skladatelj Richard Strauss. Nanj sta močno vplivala filozof Kierkegaard in seveda Leonardo da Vinci. Leta 1938 se je seznanil z deli slovitega kiparja Wilhelma Lembrooka. To srečanje je imelo odločilno vlogo pri oblikovanju njegovih pogledov na umetnost.
Vse, kar obstaja, je bilo za Beuysa potencialni predmet in sredstvo umetniške artikulacije
Sanke, odeje in slanina
Mnoga njegova kultna dela je nemogoče dešifrirati brez poznavanja njegove biografije. Tak je na primer njegov sloviti multipel iz leta 1969 Das Rudel (Krdelo). Prvič sem 24 sani in Volkswagnov kombi od blizu videla leta 2012 v okviru Documente v Neuen Galerie v Kasslu. Na sankah so bile v bale zavite odeje iz filca, svetilke in kosi slanine. Težko je razumeti te predmete, če ne poznamo avtorjeve biografije: kot mladi vojak tedanje nemške vojske je med drugo svetovno vojno služil kot pilot. Njegovo letalo je strmoglavilo nad Ukrajino. Beuys je nesrečo čudežno preživel, ker so ga iz razbitin letala izvlekli in zatem negovali ukrajinski kmetje. Po njihovi zaslugi je preživel. Po ukrajinskem receptu so ga ovili v odeje iz filca in mu telo prekrili z oblogami iz kosov slanine. Na sankah so ga prepeljali do prvega zaklonišča. Nenavadni multipel na najboljši možni način nazorno razkriva bistvo Beuysovega razumevanja umetnosti. Zanj umetniški artefakti niso luksuzni predmeti, ampak predstavljajo nekaj, kar je nujno za preživetje.
Mnoga Beuysova umetniška dela, multipli in instalacije so na videz banalni predmeti za vsakdanjo uporabo, v novem, umetniškem kontekstu pa predstavljajo krhko in pogosto bolečo mejo med življenjem in smrtjo. Tema povezanosti življenja in smrti je ena najbolj priljubljenih Beuysovih tem, ki so v središču njegovih akcij, performansov in instalacij. Zanj je vse, kar obstaja, potencialni predmet in sredstvo umetniške artikulacije, vključno s človeškim govorom.
Beuys se je zavzemal za to, da umetnost prevzame vlogo katalizatorja družbenih procesov. Znamenita je umetnikova izjava, da je cilj umetnosti, da osvobaja. "Zato je umetnost zame znanost o svobodi," je govoril. Predstavlja revolucionarno, legendarno osebnost sodobne umetnosti preteklega stoletja. Njegovi nastopi v javnosti so delovali kot provokacija, revolucija, atrakcija. To je bilo za šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je bil Beuys najbolj aktiven in prepoznaven, zelo v duhu časa.
Postal je fetiš, česar najbolj ni hotel
V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih se je začel intenzivno ukvarjati z manipulacijo filca, ki ga je uporabljal zlasti v kiparstvu, med drugim kot zvočni izolator ali celo poetično metaforo. Dela, ki so nastala takrat, vključujejo Homogeno infiltracijo za koncertni klavir (1966), Homogeno infiltracijo za čelo (1967) in Obleko iz filca (1970) ...
Leta 1986 je po hudih bolezenskih tegobah storil samomor.
Kaj danes Beuysova dela sporočajo likovni in širši javnosti? Predstavljajo del vseh pomembnih institucij, njihovih zbirk, na umetniškem trgu pa so se pretvorila prav v to, česar si Beuys nikoli ni želel - v fetiše, iztrgane iz izvirnega konteksta, katerih vrednost diktirajo neizprosni zakoni trga.
V jubilejnem letu 2021 bo Josephu Beuysu razstave posvetilo kar dvajset muzejev in galerij v nemški zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija, pa tudi nekateri muzeji v Berlinu, Stuttgartu, Darmstadtu, na Dunaju. Prvi jubilejni dogodki naj bi se začeli že konec marca v Beuysovem rodnem Krefeldu. Vodstvo umetniške zbirke nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija se mu bo v jubilejnem letu poklonilo z razstavo Vsak človek je umetnik, Kozmopolitske vaje z Josephom Beuysom v prostorih zbirke K20.
Organizatorji upajo, da načrtovanih predstavitev ne bo prekrižala pandemija, kakor navaja nemška tiskovna agencija DPA. Kot umetniški podvig je načrtovano tudi odprtje Beuysovega leta: na začetku marca bo 24 žensk in moških v prostorih umetniške zbirke 24 ur izvajalo glasbo Erika Satieja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
