Darinko Kores Jacks
Festival Maribor se je letos poklonil okroglima obletnicama svojih predhodnikov - 50. Festivala baročne glasbe in 25. Glasbenega septembra. Izraziteje kot doslej (ali vsaj nekaj zadnjih let) pa je izpostavil programsko pestrost, ki ga dela posebnega tudi v širšem prostoru. Seveda je in ostaja posvečen predvsem klasični resni glasbeni umetnosti, a s poudarkom na njenem dojemanju v sodobnem času in sobivanju z drugimi zvrstmi ter v vzgojno-izobraževalnih programih za mlade, torej potencialne prihodnje konzumente. Tem je bilo namenjenih kar nekaj domiselnih delavnic, večinoma brezplačnih koncertov ter glasbeno-scenska predstava; najširšemu, že kar naključnemu občinstvu pa glasbena intervencija ("flash mob") nastopajočih na večernem koncertu v četrtkov mestni vsakdan na Grajskem trgu. Osrednji program večernih koncertov je prinesel uravnoteženo in uravnovešeno kombinacijo glasbene klasike v ožjem pomenu besede (čeprav je vključeval nekaj redko izvajanih, tudi učnemu procesu namenjenih skladb), njenih sodobnih izpeljav, fuzije s predklasično in etnojazzovsko glasbo ter zanimivega zvočnega eksperimenta s kvaziklasično rabo improviziranih glasbil, sproti izdelanih iz sezonske zelenjave.
Povzetek nadčasovnega bistva
Prav poseben dogodek pa so organizatorji pod vodstvom vodje koncertne poslovalnice mariborskega Narodnega doma Barbare Švrljuga Hergovich ter umetniškim vodstvom francosko-nemškega violončelista in dirigenta dunajske Haydnove filharmonije, sicer rezidenčnega orkestra festivala, Nicolasa Altstaedta, prihranili povsem za konec letošnje dvanajste izvedbe festivala. Četrtkov nastop No Borders Orchestra (Brezmejnega orkestra) v dvorani Union, vodil ga je srbski dirigent Premil Petrović, bi bilo namreč moč razumeti že kar kot deklarativno izjavo oziroma kot neke vrste strnjen povzetek bistva temeljne zasnove Festivala Maribor.
Orkester, ki ga sestavljajo mlajši glasbeniki iz držav nekdanje Jugoslavije, na prvi pogled sicer deluje kot klasični simfonični orkester, a dokaj intenzivno uporablja ozvočenje in sodobne elektronske pripomočke. To je nekako skladno z dandanes prevladujočim načinom komponiranja (tudi modernih izpeljav klasične) glasbe, pri katerem glavni pripomoček ni več glasbilo s klaviaturo in notno črtovje, ampak računalnik (ali celo mobilni telefon ...) z ustrezno programsko in strojno opremo.
Klasika 20. in 21. stoletja
Za repertoar mariborskega koncerta so izvajalci izbrali pet dokaj raznolikih sodobnih skladb, ki pa jim je skupno predvsem to, da jih je navdahnila popularnoglasbena klubska tehno scena (še posebej v razvpitem berlinskem klubu Berghain). Ustvarili so jih mlajši skladatelji Draško Adžić iz Srbije, Drinor Zymberi s Kosova, Davor Branimir Vincze iz Hrvaške, Darja Andovska iz Severne Makedonije in Danijel Žontar iz Bosne in Hercegovine. Orkester pa jih je učinkovito razporedil na način postopnega naraščanja razgibanosti in dinamike.
Kot nekakšen bolj kontemplativni intermezzo pa so odigrali še znani, a precej bolj umirjeni skladbi vodilnih skladateljev druge polovice 20. stoletja - Fratres (Bratje), ki jo je leta 1977 napisal Estonec Aarvo Pärt (rojen 1935), in Adagio za godala, ki jo je leta 1936 (sprva za godalni kvartet) ustvaril ameriški skladatelj Samuel Barber (1910-1981). Gre za znani in zelo pogosto slišani mojstrovini - a niti ne toliko v integralni celoti na koncertih, kot po odlomkih v filmih, televizijskih oddajah, odrskih uprizoritvah ter kot glasbena spremljava slovesnih, še posebno komemorativnih javnih prireditev.
Kljub skoraj nedeljenemu navdušenju kar številnega občinstva (avditorij je bil napolnjen nekako do dobre polovice) je to sicer ostalo prikrajšano za dodatek. So se pa glasbeniki in prav tako prisotni skladatelji poslovili z obljubo, da se kmalu vrnejo. Glede na uspešen nastop se lahko nadejamo, da že na 13. Festival Maribor ali na spored koncertnega cikla Narodnega doma prihodnje leto.
