Precejšnja ironija je, da je režiser, ki je v svoji karieri posnel več kot 2000 oglasov, potreboval kar 50 let, da je dokončno vstopil v svet televizijskih serij. Ridley Scott je po koncu pripravniškega staža na BBC-ju vsa ta desetletja ostajal na strani visokoproračunskega studijskega ustvarjanja, pri čemer bi verjetno tudi ostalo, če se ne bi filmska industrija v zadnjem času tako zelo spremenila. Televizija še vedno postaja vse bolj privlačen teren za raziskovanje novih ustvarjalnih možnosti in prav zato ni presenetljivo, da je Scott v poznih letih tudi sam zavil na to pot. S serijo Volčja vzgoja (Raised by Wolves) se 82-letni Britanec pridružuje vse daljši vrsti slovitih filmarjev, ki svoj univerzum podaljšujejo z velikih platen na male zaslone.
Znanstvenofantastična grozljivka v desetih delih prikaže življenje na fiktivnem planetu Kepler-22b, na katerega se po apokalipsi na Zemlji zatečeta dva androida z nalogo vzgojiti novo človeško kolonijo. A ko se izkaže, da je na planetu že pristala neka druga človeška odprava, se zadeve zakomplicirajo, robotska starša pa postajata vse bolj zmedena ob vprašanju, kdo je v tej zgodbi tisti, ki ga je treba zaščiti pred težkimi življenjskimi pogoji. Pod Volčjo vzgojo se formalno sicer podpisuje mladi scenarist Aaron Guzikowski, a serija vseskozi nosi nezmotljiv Scottov pečat. Zgodbo bi lahko opisali kot mešanico njegovih filmskih mejnikov Osmi potnik (1979), Iztrebljevalec (1982) in Marsovec (2015), z dodatno primesjo motivov iz Cameronovega Terminatorja (1984) in Goldingovega romana Gospodar muh (1954). Androidna Mati (igra jo izvrstna Amanda Collin) se umešča v linijo Scottovih grozečih predstavnikov umetne inteligence, pri katerih nadčloveška moč privzema sočuten človeški obraz, podobno kot smo to nedavno videli že pri Davidu (Michael Fassbender) v Prometeju (2012) ter v njegovem nadaljevanju Osmi potnik: Zaveza (2017).
Volčja vzgoja je seveda podobno kot omenjeni filmi polna žanrskih zapletov in obratov, ki so pogosto dokaj ceneni, vendarle pa seriji daje težo dejstvo, da imamo pred sabo trezen filozofski razmislek o prihodnji usodi človeštva, še posebno pred izzivom razvoja umetne inteligence v nadaljnjem poteku 21. stoletja.
Serija nas preko desetih delov popelje na že skorajda didaktično zastavljen razvojni lok osrednje androidke, v kateri se pred nami razgrne celoten spekter prednosti in zlorab uporabe čutečih strojev. Njen razpon sega od grozljive uničevalke do najbolj čuteče matere, zato je hkrati najboljša možna junakinja, a tudi srh vzbujajoča zlikovka, kar seriji vsekakor daje psihološko in pripovedno širino. Če smo pri Scottu do zdaj že videli eno in drugo plat teh bitij, pa lahko rečemo, da njegovi androidi nikoli niso dosegli takšnih ekstremov v eni osebi kot prav tukaj.
Scottovo ustvarjanje še naprej deluje v žanrskem okvirju, a njegova vprašanja postajajo vse bolj človeška
Res je sicer, da pripoved v Volčji vzgoji na več mestih postane dolgovezna in da bi bilo bolje, če bi osnovno pripoved prikazali v bistveno krajši obliki. Kljub temu pa pomembnosti serije ne gre spregledati. Scottovo ustvarjanje še naprej deluje v žanrskem okvirju, a njegova vprašanja postajajo vse bolj človeška, s tem pa tudi daljnosežna in relevantna. Volčja vzgoja morda ne dosega nivoja najboljših filmov Ridleyja Scotta, vsekakor pa gre za zelo pomemben dodatek k njegovemu opusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
