(Filmska kritika) Bondiada po Nolanovo

Te že boli glava?" je stavek, ki ga izreče Robert Pattinson nekje po dveh tretjinah desetega celovečerca Christopherja Nolana. Vprašanje je tu sicer namenjeno njegovemu kolegu v filmu, a ni dvoma, da gre obenem za enega tistih brihtnih vložkov, s katerimi režiser vprašanje v resnici postavlja – gledalcu. Britanski režiser je namreč posnel prvi vidnejši film po sijajni klasiki Primer (2004, Shane Carruth), pri katerem mora gledalec ne samo do skrajnosti napenjati svoj um, če želi razumeti, kaj se dogaja, temveč si mora že skorajda narisati načrt, da bi doumel, kako se prepletajo vse pripovedne linije. Nolan je s Tenetom do skrajnosti popeljal svojo pripadnost tako imenovanemu inteligentnemu Hollywoodu, v katero se je ob prelomu stoletja odločno umestil z Mementom (2000). Kljub temu da je tudi kasneje znal posneti kompleksne filme, kakršen je Izvor (2010), pa se nič v njegovem opusu ne more primerjati z zapletenostjo tokratnega celovečerca.
Tenet je sicer nadvse paradoksalen film. Še globoko v drugi polovici dve uri in pol trajajoče zgodbe se namreč ne zdi kaj bistveno drugačen od primerljivih visokoproračunskih vohunskih filmov. Pravzaprav ima Nolanov film vse elemente kakšnega Jamesa Bonda: od iznajdljivega protagonista, grozljivega zlikovca, fatalne ženske vse do elitne tehnologije in spektakularnih lokacij. V tem smislu Tenet ponuja nostalgično pogledovanje proti žanru, ki se je v dobi gibanja #JazTudi znašel pod vse hujšimi pritiski zahtev po modernizaciji. Ironija Teneta je posledično ta, da gre verjetno za boljšo in bolj inovativno bondiado, kot jo bo novembra ponudil Ni čas za smrt, letošnji "uradni film" o agentu 007.
A Nolan je preveč brihten in ambiciozen režiser, da bi ostal zgolj pri posnemanju svojih prednikov. Ko režiser v zadnjem delu filma dokončno odpre svoje karte, se znova znajde na povsem svojem področju in tukaj je Britanec preprosto neprekosljiv. Če kdo, se namreč prav on zaveda, da če hočeš v današnji filmski krajini ponuditi kaj novega in drugačnega, moraš biti nič manj kot izumitelj, ki ustvarja nove ideje in nove pristope k filmskemu pripovedovanju – in največji dosežek Teneta je, da mu to uspe. V koncept časovne inverzije je 50-letni režiser vkomponiral svoje najmočnejše adute iz preteklih mojstrovin: nekaj vzvratnega pripovedovanja iz Mementa (2000), poigravanja z gledalčevo percepcijo iz Skrivnostne sledi (2006), akcijskih prizorov iz Viteza teme (2008), zapletenih pripovednih struktur iz Izvora (2010), kvantne fizike iz Medzvezdja (2014). Pripoved v Tenetu ni toliko običajna linearna naracija, temveč izredno natančno koncipirano arhitektura, ki je premišljena s toliko vidikov, da že na prvi pogled prekaša ambicije kateregakoli filma zadnjih let. Če so se v preteklosti pojavila ugibanja, ali je Nolan že prešel svoj avtorski zenit, je s Tenetom znova našel inovativen pristop, ki ga postavlja nazaj na sam vrh najbolj prebojnih režiserjev naše dobe.