Žanr znanstvenofantastičnega filma je bil v preteklem desetletju eden tistih, ki so najbolj zaznamovali filmsko sceno, saj se je ustvarjanja vizij prihodnosti lotila nova generacija režiserjev, in to na najvišjem produkcijskem nivoju. A vsak žanr, ki na sceno vstopi v večjih valovih, ima poleg svojih mojstrovin tudi nepregledno število manj uspešnih filmov, ki poskušajo na blagajni unovčiti uspeh najbolj odmevnih presežkov. Velikokrat je ta meja med inovatorji in dobičkarji sila tanka - večini tovrstnih posnemovalcev uspe kljub pomanjkanju navdiha posneti vsaj solidne filme. Le redki pa so tisti celovečerci, za katere lahko odkrito rečemo, da jim je zares spodletelo. In prav ta redko videni scenarij se je odvil v letošnjem božičnem tednu.
Netflixov film Polnočno nebo (Midnight Sky, 2020), je bil minuli teden skupaj s Čudežno žensko 1984 (Wonder Woman 1984, 2020) najbolj odmeven film na sporedu letošnjega močno okrnjenega prazničnega obdobja, ki bi bil sicer ob normalnem poteku dogodkov velik adut v žepih največjih studiev. Polnočno nebo je sedmi režiserski podvig Georgea Clooneyja. Devetinpetdesetletni igralec je svojo režisersko kariero po prelomu stoletja začel presenetljivo obetavno, z izvrstnimi filmi, kot sta Izpovedi nevarnega uma (Confessions of a Dangerous Mind, 2002) in Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck, 2005). V zadnjem desetletju pa je ta začetni niz doživel strm kakovostni padec. Clooneyjeva zadnja filma Varuhi zapuščine (The Monuments Men, 2014) in Pokvarjeno predmestje (Suburbicon, 2017) sta bila precejšnja fiaska in zdaj lahko ugotovimo, da se temu negativnemu nizu priključuje tudi njegov najnovejši film. Clooney je Polnočno nebo sicer posnel po knjigi Dobro jutro, polnoč, prvencu ameriške pisateljice Lily Brooks-Dalton. Še pred kratkim so bile literarne predloge filmov zagotovilo za kakovosten scenarij, a se v zadnjih letih vse pogosteje dogaja, da tudi knjižne osnove zgolj posnemajo motive preteklih mojstrovin. Polnočno nebo je na ta način od začetka do konca pravi koktejl pripovednih izhodišč iz drugih filmov. Ogrodje zgodbe je vzeto iz Nolanovega Medzvezdja (2014), zelo opazni so vplivi Scottovega Marsovca (2015) in Hillcoatove Ceste (2009), za nameček pa je način, kako je eden od prizorov dobesedno prekopiran iz Cuaronove Gravitacije (2013), že tako brezsramno podel, da kaj takšnega res redko vidimo na najvišjem nivoju filmskega ustvarjanja.
Tako brezsramno podlo kopiranje je na najvišjem nivoju filmskega ustvarjanja res redko
Ob tako mučno neizvirnem filmu se lahko že vprašamo, kako je sploh možno, da tako izkušeni vrhunski igralci, kot so Felicity Jones, David Oyelowo in Kyle Chandler, sploh sprejmejo vlogo pri tako kompromitiranem filmu? Odgovor se bržkone skriva v dejstvu, da Clooney še naprej ostaja sila vplivno ime v ameriški filmski industriji, katerega povabilo je kljub ustvarjalnem upadu težko zavrniti. Polnočno nebo je videti kot film, ki ga je kopica uglednih hollywoodskih imen posnela v času pandemije, ko zaradi zastoja filmske industrije tudi sami niso imeli možnosti sodelovati pri bolj kakovostnih projektih. Čeprav je bilo letošnje leto kljub dani situaciji zapolnjeno z dobrimi filmi, Polnočno nebo niti približno ni med njimi in ga lahko zlahka označimo za največje razočaranje letošnjega leta.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
