Mariborski cinefili so se ta teden znašli korak pred drugimi filmskimi gledalci po državi. V nasprotju z ljubljanskim Kolosejem in vseslovenskim Cineplexxom je Maribox kot prvi multipleks ponovno - in upamo, da tokrat tudi dokončno - odprl svoja vrata. Medtem ko se bodo žanrski spektakli zares začeli nizati prihodnji teden s premiero devetega dela franšize Hitri in drzni, pa velja v tem trenutku oči obrniti v tisti drugi vidik aktualnega kinoprograma. V prihodnjih tednih in mesecih bomo namreč deležni najpomembnejših filmov minulega obdobja, predvsem oskarjevskih nagrajencev, ki jih zaradi zaprtja nismo imeli možnost videti v redni kinodistribuciji. Ta teden v tem smislu izstopata dva filma - Obetavna mladenka režiserke Emerald Fennell, ki je nedavno prejela oskarja za najboljši scenarij, in danski film Nažgani Thomasa Vinterberga, dobitnik letošnjega oskarja za najboljši mednarodni film.
Ustvarjanje 52-letnega Vinterberga je bilo v zadnje četrt stoletja po dolgem in počez interpretirano skozi prizmo gibanja Dogme 95. Ustanovitelji te skupine so svoje stroge estetske zaveze morda res že zdavnaj opustili, a film Nažgani ponuja nov dokaz, kako legitimna je ta povezava tudi po vseh teh letih. Tokratni film je namreč znova zapolnjen s postopki, ki jih režiser uporablja vse od svojega prelomnega Praznovanja (Festen, 1998). Še vedno so tu dialoški prizori, ki dajejo vtis, da so bolj improvizirani kot pa dejansko napisani. Tu je značilno snemanje s tresočo se ročno kamero, pa tudi montaža, ki deluje bolj kot kratko preskakovanje v času in ne kot običajno soočenje nasprotnih kadrov. In ne nazadnje je tu v ospredju še vedno tematika zlomljenih družinskih in medosebnih odnosov, brez katere stežka preživi sleherna skandinavska drama.
Po drugi strani pa film Nažgani kaže tudi izrazito težnjo k dostopnosti, če ne že skorajda komercialnosti, kakršne se je Vinterberg trdneje oprijel v zadnjem desetletju. Režiser nas v zgodbo, ki temelji na ideji resničnega norveškega psihologa Finna Skårderuda, da je zmerna prisotnost alkohola dobra za človeško produktivnost, popelje s pomočjo zelo klasičnega in očitno didaktičnega dramaturškega loka. Skoraj bi lahko rekli, da če se ne bi tako običajna pripoved ponašala z obrazom Madsa Mikkelsena kot morda celo najbolj priljubljenega evropskega igralca ta hip, bi gledali zgolj še eno neizstopajočo evropsko dramo.
V filmu razen izvirnega in rahlo subverzivnega izhodišča komajda najdemo kakšen režijski ali scenaristični presežek
A Vinterberg se dandanes še kako dobro zaveda, kaj pomeni imeti Mikkelsena v svojem filmu. Petinpetdesetletni igralec v tem trenutku ni toliko interpret svojih likov, temveč predvsem ikona, obraz z naslovnic, zvezdnik v polnem pomenu besede. In če takšnega priljubljenega estradnika postaviš v plesno sekvenco na koncu filma, bo to zaigralo na strune velikega števila gledalcev na obeh straneh Atlantika, pa naj bo prizor v svojih motivih še tako prisiljen, kot je tukaj. Nažgani je eden tistih filmov, ki so narejeni za ljudi, za najširše množice, za povprečnega gledalca, ki najbolj ceni takšno kombinacijo zvezdniškega obraza in tematiko tegob malega človeka, obenem pa je ta pristop v dosedanji sezoni nagrad porodil naravnost čudežne rezultate. To spretno doseganje tako raznolikega občinstva je vsekakor občudovanja vredno, a tudi paradoksalno - v filmu namreč razen izvirnega in rahlo subverzivnega izhodišča komajda najdemo kakšen režijski ali scenaristični presežek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
