(FILMSKA KRITIKA) Brutalna zgodovina

Ameriški filmski režiser Robert Eggers se je v zadnjih letih s svojima prvima celovečercema Čarovnica (The Vvitch, 2015) in Svetilnik (The Lighthouse, 2019) z redko videno suverenostjo prebil v prvo ligo svetovnih režiserjev. Njegova samozavest je v veliki meri izhajala iz tega, da je že takoj na začetku jasno pokazal, da točno ve, kakšen bo njegov pristop k filmskemu ustvarjanju. Eggers je želel vse od prvih kadrov gledalce potopiti v pristno izkušnjo doživljanja nekega preteklega časa, tudi s pomočjo zgodovinarjev, ki mu praviloma svetujejo pri pisanju pripovedi. Naj je šlo za puritanske protestante v 17. stoletju v Čarovnici ali pa za pomorščake ob koncu 19. stoletja v Svetilniku, Eggers svoje like venomer predstavlja preko šeg, navad in verjetij njihovega časa, da si lahko s tem tudi gledalci razlagamo večkrat nelogična dejanja, ki se odvijajo pred nami na velikem platnu.

V svojem tretjem filmu Severnjak (The Northman, 2022) je 38-letni režiser šel še korak globlje v preteklost in nas tokrat postavlja v čas Vikingov v zgodnjem srednjem veku. Kralj Aurvandill (Ethan Hawke) se iz težkih bitk ranjen vrne domov k svoji soprogi, kraljici Gudrún (Nicole Kidman), a se na dvoru zgodi prevrat, ko kraljev brat Fjölnir (Claes Bang) zahrbtno in nasilno zasede prestol, le da se ne zaveda, da je mladi prestolonaslednik ušel iz krempljev gotove smrti. Mnogo let kasneje se ta mladenič po imenu Amleth (Alexander Skarsgård) sprva skriva med sužnji, preden doživi svojevrstno razodetje ter se odloči maščevati stricu, ki mu je razdrl družino.

Poleg vživetja v konkreten zgodovinski čas je bil Eggersov očiten namen v filmu Severnjak razbiti nekatere romantizirane predstave, ki jih imamo o vikinškem ljudstvu. Medtem ko nam jih znanost in mediji pogosto predstavljajo kot pogumne raziskovalce in inovatorje, ki so odkrili Novi svet, pa nam Severnjak še toliko bolj kot serija Vikingi (Vikings, 2013-) predstavlja družbo, ki temelji na fanatizmu in genocidu ter nasploh na izredno krutih družbenih neenakostih. Eggers s tokratnim filmom v vsakem primeru udari močneje kot do sedaj: ne samo zato, ker ima prvič na voljo res zvezdniško igralsko zasedbo, temveč ker gre do konca v prikazovanju krutosti in nasilja tistega časa. Severnjak kljub predvajanju v multipleksih ponuja zelo nelagodno gledanje, ki pa je nujno za vsaj približno pristno razumevanje tistega časa. Film ima s svojo pripovedjo vsekakor slovite prednike v filmskem svetu. Njegov motiv zgodovinske zgodbe o maščevanju zlahka postavimo ob bok klasikom, kot so Ben Hur (1959), Konan Barbar (1982) ali Gladiator (2000), medtem ko je po svojem neizprosnem vzdušju zelo blizu Božjemu bojevniku (Valhalla Rising, 2009) Nicolasa Windinga Refna.

Eggers se je v Severnjaku torej zatekel k izdatnemu prikazovanju nasilja, kar kot novost v njegovem vzhajajočem opusu na mizo prinese povsem druge, filmskemu svetu zelo znane probleme. Severnjak je prav zaradi tega, ker želi mešati zgodovino z žanrom (celo z močnim eksploatacijskim pridihom), sicer res še vedno vizualno osupljiv film, poln režiserskih, scenografskih in produkcijskih bravur (njegov proračun je segel do neverjetnih 90 milijonov dolarjev), ki pa ima vendarle težave z identiteto. Režiserja namreč ob očitni želji po zgodovinski pristnosti na več mestih zanese v žanrsko estetiziranje, celo do te mere, da zaključni dvoboj filma prej spominja na sila podoben dvoboj v Sithovem maščevanju (Revenge of the Sith, 2005), zaključku druge trilogije Vojne zvezd, kot pa na kateregakoli izmed zgoraj naštetih mitoloških oziroma zgodovinskih filmov.

Prav zaradi te identitetne zmede lahko izrazimo tudi dvom o izidu filma v komercialnih multipleksih. Severnjak je kljub slovitim igralskim imenom izrazito festivalski film. Teza, da je bil zaradi ekscesnosti zavrnjen pri organizatorjih letošnje edicije festivala v Cannesu (kamor so ga prve napovedi umeščale), se zdi povsem verjetna. Robert Eggers je še vedno na zanesljivi poti, da postane eden največjih režiserjev tega vzhajajočega desetletja in tudi v Severnjaku dokaže svojo vizionarstvo in režijsko mojstrstvo. Po treh posnetih filmih pa njegova prva celovečerca Čarovnica in Svetilnik vendarle z majhnim naskokom ostajata njegova največja dosežka do sedaj.