Nad izbiro izraelske igralke Gal Gadot za vlogo Čudežne ženske je že od samega začetka tlela velika dilema. Ali bi bilo bolje izbrati preizkušeno hollywoodsko ime, ki bi filmu prineslo nesporno igralsko kakovost, in že od prej poznan obraz? Ali pa je vendarle smiselno tvegati z izraelsko manekenko s sila omejenim igralskim razponom, a z redko videnim utelešenjem fizične popolnosti, kakšno zahtevajo superjunaški liki? Pri studiu Warner Bros. so se na koncu odločili za slednje – in danes je jasno, da so s tem zadeli v polno. Prvi film o Čudežni ženski z Gal Gadot iz leta 2017 je pod dirigentsko palico Patty Jenkins sicer ponudil povsem klišejski superjunaški film, a je prav s pomočjo 35-letne Izraelke ustvaril popkulturno ikono številka ena v obdobju, ki ga je nepovratno zaznamovalo gibanje #MeToo. Če film sam morda ni bil nič posebnega, pa je vloga Čudežne ženske kot simbola pravičnosti in neumorne borbenosti v današnji družbi nekaj nepogrešljivega pri opogumljanju naslednjih generacij filmskih gledalk.
Nekako podoben scenarij se zdaj odvija tudi z nadaljevanjem, naslovljenim Čudežna ženska 1984. Jenkinsova z dodatkom te letnice v naslovu ni posegla po možnosti, da bi v orwellovskem duhu načela resnejše teme in povlekla vzporednice z današnjim stanjem sveta. Čudežna ženska še naprej ostaja izrazito eskapistična zadeva, ki se v 80. leta vrača predvsem zavoljo čigumijaste estetike živih barv iz tistega obdobja. Ta povsem legitimni načrt po zabavljaštvu pa Jenkinsova vendarle ponese nekoliko predaleč. Čudežna ženska 1984 je namreč sestavljena iz vrste klišejskih izhodišč superjunaškega žanra, ki jih na zaslonih gledamo že desetletja: od motiva zlikovca, ki si sredi belega dneva zaželi zavladati svetu, preko lika sramežljive zgube, ki pridobi superjunaško moč, pa do odnosa med očetom in sinom, ki na koncu razreši izhodiščni antagonizem. Od tovrstnih filmov sicer res ni mogoče pričakovati, da se bodo oprijemali kakršnihkoli pripovednih inovacij, a ko Čudežno žensko 1984 primerjamo z bolj izvirnimi celovečerci istega žanra (pomislimo na Črnega panterja ali Deadpoola), izpade film kot zelo preračunljivo sestavljen komercialni izdelek, ki ves čas igra le na najbolj varne karte v arzenalu velikih studiev.
A Čudežna ženska 1984 ima tudi svoje kakovosti. Devetinštiridesetletna režiserka je uspela posneti polnovredni vizualni spektakel, ki nepogrešljive digitalne učinke uspešno kombinira s prekaljeno uporabo sredozemske arhitekture. Ob tem se film ponaša z nenavadno počasnim tempom pripovedovanja, saj v 150 minutah trajanja z nizanjem dialoških prizorov mestoma že meji na vzdušje hollywoodskih dram, kar vsekakor ne bo ustrezalo dobršnemu delu superjunaškega občinstva, ki od tovrstnih filmov pričakuje intenzivno nizanje akcijskih prizorov. In ne nazadnje je tu še vedno Gadotova, ki jo dandanes na velikem platnu že sprejemamo z vsemi njenimi vrlinami in slabostmi. Izraelka je v svoji igri še vedno zelo negotova v bolj izpostavljenih prizorih, v ušesa bijoč ostaja tudi njen neameriški naglas. A igralka to znova nadomešča z neprekosljivo karizmo in fizično prezenco, ki potrjuje, da če kdo ustreza arhetipu antične boginje v človeški obliki, potem je to prav ona. Čudežna ženska 1984 podobno kot prvi film ni izstopajoč dosežek komercialnega filma, je pa vsekakor povsem funkcionalen kos hollywoodskega eskapizma, pomemben predvsem zaradi vrednot, ki jih naslovni lik pošilja v srce popularne kulture. V industriji, v kateri ženske režiserke in igralke še vedno ne stojijo povsem enakovredno ob bok moškim kolegom, je Čudežna ženska izredno pomembna zagovornica načel, ki nas peljejo k bolj enakopravni družbi naproti.
Film sam ni nič posebnega, simbol ženske pravičnosti in borbenosti pa je nepogrešljiv
Obiščite spletno stran brez oglasov.
