Filmski gledalci imamo globoko v sebi nezavedno željo, da nam morajo filmi na najvišjem nivoju ponuditi vseobjemajočo katarzo, ki vsaj za nekaj trenutkov preplavi vse naše čute in hotenja. Kako pa po drugi strani ovrednotiti film, ki se kljub vsem pogojem za kaj takšnega zavestno odreka tem ambicijam? Nekaj takšnega se zgodi z HBO-jevim filmom Kar naj govorijo (Let Them All Talk, 2020), enim izmed dveh celovečercev, ki sta v minulem mesecu izšla z Meryl Streep v glavni vlogi. Streepova igra slovito literarno avtorico, ki bi morala v Londonu prevzeti prestižno nagrado, vendar se zaradi strahu pred letenjem na pot odpravi z ladjo. Da bi bilo dvotedensko potovanje bolj znosno, nanj povabi dve dolgoletni prijateljici, Roberto (Candice Bergen) in Susan (Dianne Wiest). To povabilo pa vključuje tudi nekaj drobnega tiska. Pisateljica namreč namerava vso pot posvetiti pisanju svoje nove knjige, zato se v resnici sploh nima časa družiti s prijateljicama. Za nameček je ta novi roman zaradi potencialnega dobička predmet velikih špekulacij in interes založbe je, da njeni bližnji izvohajo, kakšna je njegova vsebina.
Film zavoljo snemanja v interierjih in posledičnega zanašanja na dialoške prizore krasi zelo umirjen ton, ki pa ga brez pomanjkljivosti nosi prekaljena igralska zasedba. Ob Streepovi, Bergnovi in Wiestovi podata izdaten prispevek tudi mlajša, ravno tako odlična igralca Gemma Chan in Lucas Hedges. Film ima po svojih rahlo filozofskih dialogih marsikaj skupnega z velikim klasikom dialoških filmov Moja večerja z Andrejem (1980, Louis Malle), nekaj vzporednic zaradi razmisleka o skrivnostih velikih umetnikov vsekakor vznikne tudi z izvrstnim Zadnjim portretom (2017, Stanley Tucci). Osrednji koncept, ki poganja film, pa je vendarle pogosto videno izhodišče skupnega bivanja na omejenem prostoru, ki nepovratno spremeni glavne like. A v Kar naj govorijo se ta dramaturški lok zavestno ustavlja na pol poti. Na ladji se odvije ljubezenska zgodba, ki se ne razvije v srečen konec. Obudijo se prijateljstva, ki jim bližine ne uspe dvigniti na višji nivo. In ne nazadnje se tudi nastajajoča knjiga, hitchcockovski macguffin tega filma, do konca kar nekako razvodeni.
Prav zaradi takšnih potez lahko Kar naj govorijo vidimo predvsem kot poligon za avtorske akrobacije režiserja Stevena Soderbergha. Sedeminpetdesetletni Američan je v zadnjih treh desetletjih zgradil enega najbolj zanimivih opusov v ameriškem filmu in svoje drzne neodvisne prijeme še danes nadgrajuje z vrhunskimi igralci. Čeprav bi za film z Meryl Streep pričakovali prvorazredno produkcijo, pa je Soderbergh cel film znova posnel z nizkocenovno kamero z zelo malo dodatne opreme na krovu ladje Queen Mary 2. Podobno kot njegova "telefonska" filma Neprisebna (2018) in Visoko leteča ptica (2019) je tudi Kar naj govorijo zaznamovan z namenskimi svetlobnimi in barvnimi napakami, s pomočjo kakršnih je ta režiser skozi leta izklesal zelo unikatno in prepoznavno estetiko.
Čeprav bi za film z Meryl Streep pričakovali prvorazredno produkcijo, pa je Soderbergh cel film znova posnel z nizkocenovno kamero z zelo malo dodatne opreme
Vseeno pa velja spomniti, da ima Soderbergh kljub svojemu nihanju med komercialnim in neodvisnim filmom pod palcem tudi nekaj velikih dosežkov (v prvi vrsti je to njegov prelomni prvenec Seks, laži in videotrakovi iz leta 1989) in tokratni film se po svoji scenaristični dovršenosti ne more kosati z njimi. Kar naj govorijo je že na prvi pogled delo zrelega avtorja, ki mu ni toliko mar za vseobsegajoč učinek na gledalca, temveč skozi pripoved raje raziskuje več štrlečih tematik hkrati. Film ravno zaradi slednjega deluje nekoliko nerazvit in neizkoriščen, a če Soderberghov film sprejmemo kot povsem običajen televizijski film, potem zavoljo sijajne igralske zasedbe še vedno ponuja izredno gledljivo izkušnjo.