(FILMSKA KRITIKA) Konflikt komedije in distopije

V svetu filma deluje kar nekaj režiserjev, ki so na sceni že desetletja, pa njihov slog še vedno relativno dobro kljubuje zobu časa. Pomislimo na Scorseseja, Spielberga, Schraderja ali druge režiserje novega Hollywooda, ki niso nikoli povsem šli iz mode in še danes krojijo podelitve najpomembnejših nagrad. Na drugi strani pa so tu režiserji, ki so se že od začetka ponašali z zelo ekstravagantnimi prijemi in je nad njimi venomer viselo vprašanje, ali je njihovo delo res navdahnjeno ali pa vendarle slogovno pretirano. Francoski režiser Jean-Pierre Jeunet zagotovo sodi med slednje. 68-letni filmar je svoje najbolj bleščeče trenutke doživel v 90-ih letih, ko je po zaslugi vplivnih filmov Delicatessen (1991) in Mesto izgubljenih otrok (1995) dobil priložnost posneti četrti del franšize Osmi potnik (1997), uspeh pa je prenesel v vrhunec svoje kariere, film Amélie (2001).

Jeunet je v teh filmih večinoma uporabljal zelo izstopajoč pristop k pripovedovanju. Ne samo, da je svoje zgodbe umeščal v groteskno distopično okolje (ali v primeru Amélie njegov utopični protipol), temveč so mu bili venomer všeč zelo agresivni premiki kamere, zaradi katerih se zdi, da ti velike plane igralcev dobesedno potiska v obraz. Včasih zaradi komičnega učinka to deluje dobro, mnogokrat pa naporno in celo moteče.

V Jeunetovem najnovejšem filmu, Netflixovi produkciji Bigbug, se režiser še naprej drži opisanega pristopa. V filmu se družimo z dokaj običajno francosko družino leta 2050, ko je umetna inteligenca vseprisotna v življenjih ljudi. Roboti so nepogrešljivi tako pri vsakodnevnih opravilih kot pri vojaških posredovanjih. Potem pa se, kako predvidljivo, zgodi scenarij iz Cameronovega Terminatorja in roboti želijo nenadoma prevzeti nadvlado nad ljudmi. S pomembno razliko: Jeunet niti ne poskuša toliko vzbuditi občutka groze, kot to počnejo tisti najboljši filmi na to temo, temveč se zateče k bolj komični izpeljavi, v kateri nenehno niza štoraste pripetljaje, ki se dogajajo družini, prisilno zaprti med štiri stene lastnega doma.

Prav to zatekanje h komediji v veliki meri jemlje učinek filmu, ki se vendarle želi ukvarjati z zelo resno in pretečo temo nevarnosti vzhajajoče umetne inteligence. Izstopajoč element celovečerca so digitalni učinki, ki so ustvarjeni na najvišjem nivoju in iz Bigbuga naredijo vizualno zelo privlačen in gledljiv film. Največja težava pa je v tem, da je Jeunetov humor izrazito zastarel in ni posodobljen z aktualnimi trendi tega žanra, ki ga danes narekujejo predvsem britanske in ameriške produkcije.

Na ta način se film znajde v nekakšni slepi ulici, v kateri ostane brez svojega glavnega aduta. Po eni strani so drugi filmi to temo obdelali bistveno bolje, kot komedija pa film prav tako ne učinkuje pretirano dobro. Bigbug daje vtis, kot da bi se oba žanra, znanstvena fantastika in komedija, skregala drug z drugim in se pred našimi očmi borila za prevlado. Poraženec v tem dvoboju je lahko samo – gledalec.