(FILMSKA KRITIKA) Netflixovi filmi o spreminjajočih se časih

Kot da bi nas pri Netflixu tudi dejansko slišali: v prejšnjem pregledu najodmevnejših njihovih filmskih novitet smo se obregnili ob dejstvo, da to podjetje večinoma ponuja zgolj plehke žanrske izdelke, ki tvorijo dominanten del njihove ponudbe. Prav zato so trije filmi, ki jih je Netflix ta teden uvrstil na svoj meni, prava osvežitev. Čeprav ne gre za naslove na tako odmevnem nivoju, kot so njihove uspešnice Moč psa, Ne glejte gor ali Roma, pa njihovo avtorsko zaledje že na prvi pogled priča, da gre za pomembne filmske izdelke.

Linklaterjeva nostalgična fantazija

Najprej je tu animirani film Apollo 10 in pol: Otroštvo v vesoljski dobi (Apollo 10 ½: A Space Age Childhood). Gre za večinoma avtobiografski celovečerec Richarda Linklaterja, v katerem ameriški filmar kombinira vrsto svojih dosedanjih preokupacij. Tokratni film je kombinacija »animirano-igranega« filma Temačno zrcalo (A Scanner Darkly, 2006), osebne nostalgije filmov Zbegani in zmedeni (Dazed and Confused, 1993) in Fantovska leta (Boyhood, 2014) ter glavne vloge Jacka Blacka iz Šole rocka (School of Rock, 2003). Linklater nam predstavi delno fantazijsko zgodbo o mladem fantu – samem sebi –, ki v Houstonu v 60-ih letih fantazira, da bi lahko prav on bil prvi človek, ki je pristal na Luni. Še toliko bolje pa film deluje kot skorajda dokumentaristični oris življenja v času najpomembnejših vesoljskih prebojev. Houston je bil tisti čas mesto, kjer je bil velik del prebivalstva na tak ali drugačen način povezan z agencijo Nasa, poleg tega pa so se v ZDA odvijale tektonske družbene spremembe. Linklater nas skozi izjemen čut za detajle vživi v tisto dobo, na koncu pa najbolj trajen vtis pusti s tem, ko nam slikovito prikaže, kako drugačni so bili nazori in upi njegove generacije, ki je imela povsem drugačne standarde, predvsem na področju zdravja in varnosti.

Satira o filmski industriji v času covida

Še bolj odmevna novost na Netflixovem meniju je nova komedija Judda Apatowa z naslovom Mehurček (The Bubble, 2022). Filmi na najvišjem nivoju danes še niso zares stopili v korak z izbruhom epidemije covida-19, a Mehurček je vsekakor prvi izmed njih, ki si to izhodišče vzame za osrednje gonilo svoje pripovedi. Film spremlja produkcijo odmevnega, a plehkega žanrskega ameriškega filma na vrhuncu epidemije, še preden so bila na voljo cepiva. Režiser uporabi utrgan ton, ki ima marsikaj skupnega z Netflixovo uspešnico Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021), le da se 54-letni Apatow v tej satiri filmske industrije v dobi družbenih omrežij v prvi vrsti norčuje iz pretiranih zdravstvenih ukrepov ter posledic, ki so jih imele na medčloveške odnose. V filmu zaigra vrsta znanih obrazov, kot so Pedro Pascal, Fred Armisen, Kate McKinnon, David Duchovny in celo Benedict Cumberbatch. Režiser si vsekakor da duška z absurdnim stanjem stvari v času covida-19 in brezkompromisno odbiti slog bo brez dvoma razdelil občinstvo. Film Mehurček morda ni tako zglajen kot režiserjevi klasiki 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007), vsekakor pa iz gledalca izvabi nekaj smeha, zaradi česar kot komedija že po definiciji dobro opravi svoje delo.

Vsi zločini Jimmyja Savila

Na koncu pa je še dvodelni dokumentarec Jimmy Savile: Britanska grozljivka (Jimmy Savile: A British Horror Story, 2022). Savile od 60-ih let dalje veljal za enega najbolj priljubljenih estradnikov na britanski sceni in je s svojo dostopnostjo in vseprisotnostjo že v prvem stiku očaral vse, od otrok do najstarejših. A čeprav so nekateri že pred desetletji opozarjali, da se v ozadju skriva mnogo temačnejša zgodba – med njimi denimo John Lydon, vokalist skupine Sex Pistols, ki so mu zaradi tega svojčas celo prepovedali nastopanje na BBC-ju –, pa so šele po Savilovi smrti leta 2011 na dan prišle hude obtožbe o spolnih zlorabah mladoletnih. Dokumentarec v skupnem trajanju 170 minut se zelo sistematično loti Savilove osebnosti in nam najprej daje uvid v razloge za njegovo popularnost, preden se potopi v njegove številne prestopke. Če sta sorodna dokumentarca Odhod iz Neverlanda (Leaving Neverland, 2019) in Allen proti Farrowovi (Allen v. Farrow, 2021) vendarle temeljila na nedokazanih obtožbah, pa film o Jimmyju Savilu izpade še toliko bolj grozljiv, ker je šlo za dokazan in več desetletij trajajoč zločinski akt, ki je večinoma prizadel tiste najbolj nemočne. Savile je svojo slavo in pozitivno avro na sprevržen način uporabljal kot moč, da je za svoj užitek posegal v življenja tistih, ki so ga najbolj občudovali. V njegovem primeru je bilo ukrepanje medijev in oblasti prepozno, zato pa film ponuja izvrstno karakterno študijo o tem, kako prepoznati znake izprijene osebnosti in na kakšne načine bi lahko Savila z njegovimi dejanji soočili že bistveno prej. Pri tovrstnih dejanjih argument, da so vsi okoli njega ravnali v skladu s standardi in vrednotami svojega časa, preprosto odpade. Dokumentarec tako pomaga dvigovati zavest o tej temi in daje vzpodbudo, da se je občutljivost za zaznavanje tovrstnih prestopnikov kot tudi njihovo preganjanje vendarle močno izboljšalo.

Omenjeni trije filmi imajo na ta način skupno prav to, da dajejo niansirano sliko o tem, kako močno se časi spreminjajo – ponekod na slabše, spet drugod na bolje.