Ime Williama Nicholsona večini ljubiteljev filma bržkone zveni povsem neznano. Dokaj nezasluženo – gre namreč za avtorja, ki je v svoji 37 let trajajoči karieri napisal scenarije za tako odmevne filme, kot so Dežela senc (Shadowlands, 1993), Prvi vitez (First Knight, 1995), Gladiator (2000), Elizabeta: Zlata doba (Elizabeth: The Golden Age, 2007), Nesrečniki (Les Misérables, 2012) in Everest (2015), na tej impresivni poti pa je 72-letni Britanec pobral tudi dve nominaciji za oskarja. Pri scenaristih, ki takole stojijo v senci bolj slovitih režiserskih in igralskih imen, pogosto vidimo, da prej ali slej tudi sami sedejo na režiserski stolček, s čimer želijo vsaj za trenutek izkusiti sijaj žarometov. Film Pod belimi pečinami (Hope Gap, 2019) je takšne vrste poskus. Gre za celovečerec, ki ga je Nicholson tako napisal kot režiral, s čimer je svoj prvenec Denar in strast (Firelight, 1997) nasledil šele po dolgih 22 letih. To ozadje daje vedeti, da za filmom stojijo neprecenljive izkušnje, ki na filmsko platno prinašajo nekaj sila obetavnih adutov. Pod belimi pečinami je sicer še eden izmed filmov o protagonistih v zrelem življenjskem obdobju, kakršnih v zadnjem desetletju res ni manjkalo. Pripoved spremlja Grace (Annette Bening) in Edwarda (Bill Nighy), upokojena zakonca, ki se po 29 letih zakona presenetljivo odločita za ločitev. Nicholson je izvrstno uporabil spektakularno scenografijo mesta Seaford na jugu Velike Britanije, znanega po osupljivih klifih. Ostro odrezane skalnate formacije v pripovedi služijo kot metafora psihološkega stanja protagonistke, ki je naenkrat soočena s šokantno življenjsko spremembo, pri čemer je primorana proti svoji volji zapustiti varno zaledje kopnega in svoj pogled usmeriti v razburkane obete iztekajoče se prihodnosti. Sama pripoved je tu dokaj okleščena in razen ločitvene drame – da ne omenjamo nekoliko klišejskega motiva novega življenjskega začetka – ne izpelje kakšne vidnejše poante. Ni daleč od resnice, da se film že skorajda poigrava s prijemi telenovele, a se Nicholson kot izkušen avtor vseeno potrudi, da z nekaterimi načini nadgradi to dokaj preprosto izhodišče. To se v prvi vrsti zgodi z izvrstno igro Beningove in Nighyja, ki sijajno uprizorita zakonsko nasprotje, v katerem ona predstavlja ekstrovertiran, dominantni pol, on pa tistega bolj umirjenega, a tudi neodločnega. Širokozaslonski anamorfni objektivi tej družinski zgodbi dajejo izrazito veličastnejšo zunanjo podobo, kot se dejansko skriva pod površjem.
Izkušeni scenarist je napisal šibek scenarij
Obiščite spletno stran brez oglasov.
