V zadnjih letih smo iz različnih kotičkov filmske industrije pogosto slišali govorice, da se ne pripravlja samo ena, niti dve, temveč kar tri filmske adaptacije ponarodele pravljice Ostržek Carla Collodija iz leta 1883. Ta neučakanost je precej razumljiva. Omenjeni lik je na filmskem platnu nepozabno zaživel samo enkrat, in to v Disneyjevem animiranem filmu iz daljnega leta 1940. O ambiciji teh novih projektov pričajo velika imena, ki so vanje vpletena. Eno različico pri Disneyju pripravlja Robert Zemeckis s Tomom Hanksom, drugo pri Netflixu Guillermo Del Toro s Cate Blanchet, Tildo Swinton in Ewanom McGregorjem. Glede na vso zvezdniško gužvo so producenti tistega tretjega projekta ubrali dobro potezo, ko so pohiteli in so film izdali že pred omenjenima spektakloma. Italijanski režiser Matteo Garrone je namreč svojega Ostržka (Pinocchio, 2019) že lani premierno predstavil na Berlinalu, film pa je zdaj pri nas na ogled v okrnjeni spletni distribuciji slovenske Art kino mreže.
Garrone je sila zanimiv izbor za novo adaptacijo Ostržka. Dvainpetdesetletni filmar iz Rima je v minulih letih izvedel nekaj precej ekstremnih prehodov med temačnimi, grobo realističnimi dramami, kot sta Gomora (2008) in Dogman (2018) ter lahkotnejšimi fantazijskimi filmi, kakršen je Zgodba vseh zgodb (Il racconto dei racconti, 2015). Zato ni presenečenje, da režiser tudi tukaj kombinira oba pristopa. Njegov Ostržek tako po eni strani res cilja na svoje primarno osnovnošolsko občinstvo, po drugi strani pa se film vsaj po vizualni plati zateka k dramatični rembrandtovski fotografiji, s čimer je po svojem vzdušju bližje Dogmanu kot pa običajnim filmom za mlade. Očitno je, da je želel Garrone svojo adaptacijo posneti z vidnim avtorskim dotikom, s čimer bi film pridobil nekaj artističnih ambicij. Z dolžino 125 minut, počasnejšim tempom in nekaterimi prizori, ki že prehajajo mejo grotesknosti, tokratni Ostržek tudi v resnici sodi med ambicioznejše adaptacije klasičnih pravljic. Dve nominaciji na jutrišnji podelitvi oskarjev sta svojevrsten dokaz, da se je Garrone spogledoval z zrelejšimi primerki pravljičnega žanra, kakršen je denimo Del Torov film Oblika vode (The Shape of Water, 2017).
Vseeno pa bi šli nekoliko predaleč, če bi film kljub omenjenemu avtorskemu dotiku označili za nedvoumen presežek. V filmu je namreč kar nekaj elementov, ki se ne zdijo povsem izbrušeni. Nekoliko skrajšan scenarij bi denimo bolje poudaril ključne prizore in v dokaj monotono stopnjevanje ritma vnesel nekaj dinamike. Čeprav je igra z Robertom Benignijem na čelu na vrhunskem nivoju, so specifične zahteve dela z digitalnimi učinki nekatere prizore naredile vidno okorne. Obenem pa niti posebni učinki in maska, glavna aduta filma, niso vedno povsem posrečeni. Če je naslovni lik preko mladega igralca Federica Ielapija večinoma izvrsten, pa bi nekateri stranski liki zlahka spadali v fiasko tipa Mačke (Cats, 2019).
V prihodnjih dveh letih se obetata še dva filmska Ostržka
Prav film Mačke je nedavno pokazal, kako se lahko tudi filmske produkcije na najvišjem nivoju opečejo z igranimi adaptacijami likov, ki primarno živijo v knjigah, odrih in animacijah. S tega vidika Ostržek še zdaleč ni razočaranje in ga lahko označimo za zanimivo, dokaj izvirno reinterpretacijo te klasične pravljice. Vsekakor gre za še enega v vrsti filmov, ki zaradi zaprtja kinematografov trpijo precejšnjo škodo, saj je očitno, da je Garrone svoj film zasnoval za veliko platno. Dolgoročno sodbo o njegovem Ostržku pa bosta tako ali tako dala šele preostala dva filma, ki jih bosta Disney in Netflix med gledalce predvidoma poslala v naslednjih dveh letih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
