Z vidika filmskega ustvarjanja je povsem razumljivo, zakaj bi filmske režiserje privlačile zgodbe o različnih telesnih in duševnih hendikepih. Ker je filmska kamera narejena zato, da podvaja človekov pogled v njegovem normalnem stanju, prikazovanje tovrstnih okrnjenih stanj s sabo nosi tudi pomembne posledice za filmsko estetiko. S temi pripovedmi se lahko pred nami rodi povsem nov zvočno-vizualni svet, ki se že spogleduje s filmskim impresionizmom, ko poskuša prikazati notranji svet teh posameznikov. Najznamenitejši primer takšnega pristopa je mojstrovina Juliana Schnabla Skafander in metulj (Le scaphandre et le papillon, 2007), v zadnjem času pa sta se podobne metode oprijela še Capone (2020) Josha Tranka in letošnji sijajni oskarjevski nominiranec Zvok metala (Sound of Metal, 2019).
Omenjeni filmi tematizirajo srčni infarkt, demenco in gluhost, britanski dokumentarec Zakaj skačem (The Reason I Jump, 2020) pa se tega loti na primeru avtizma. Natančneje, film je posnet po navdihu svetovne knjižne uspešnice Naokija Higašide, japonskega dečka, ki si je pri komaj trinajstih letih za cilj zadal, da bo s svojim pisanjem svetu opisal, kako je biti ujet v telo, zaznamovano s to razvojno motnjo. Knjiga je po prevodu v angleščino povsod po svetu postala velika komercialna uspešnica, vseeno pa se je izkazala za kontroverzno, ko so nekateri znanstveniki podvomili, da je avtistični deček sploh sposoben napisati knjigo, in naj bi vsaj deloma šlo za poglede njegovih staršev. Kakorkoli, tudi filmska različica si zada zelo visoko ambicijo - namreč, da bo v vizualnem mediju pokazala tisto, kar je Higašida v knjigi opisoval z besedami.
Izkaže se, da režiser Jerry Rothwell ni izpeljal povsem celovite potopitve v dečkov svet s filmskimi orodji, ki so mu bila na voljo, in se je namesto tega odločil za nekakšno vizualizacijo dečkovih besed. Film nam preko branja pasažev iz knjige sproti prikazuje tisto, kar naj bi fant v določenem trenutku videl, slišal in občutil. Ta pristop se kljub ustvarjalni lenobi izkaže za precej prepričljivega in gledalci si lahko s pomočjo manipulacij s podobami in zvokom dejansko vsaj približno predstavljajo, kako je biti ujet v avtistično telo. Težava pa je v tem, da se začne film oddaljevati od te strategije, ki jo obljublja na začetku. Dokumentarec se postopoma spremeni v nekakšen mozaični prikaz soočenja z avtizmom na različnih koncih sveta in nas iz Japonske ponese še v Veliko Britanijo, Indijo, ZDA in Sierro Leone ter nam pokaže, kako se v različnih kulturnih okoljih soočajo s to motnjo. Seveda s tem film postane nekaj povsem drugega in je po svoji pripovedni strategiji bližje filmu Otročički (Bébé(s), 2010) kot pa "impresionističnim" filmom, omenjenim v prvem odstavku.
Režiser se je namesto celovite potopitve v dečkov svet odločil za vizualizacijo dečkovih besed
Če torej od filma Zakaj skačem pričakujemo zanimiv pogled na avtizem kot pogosto še vedno nerazumljeno razvojno motnjo, potem dokumentarec (vsaj za tisto najširše občinstvo) povsem izpolni ta pričakovanja. S filmskega vidika pa je Jerry Rothwell posnel izrazito nekonsistenten in posledično nedovršen celovečerec in ravno zaradi tega še toliko bolj velja tisti večni pregovor o knjigah in njihovih knjižnih adaptacijah - za bolj polno potopitev v um protagonista je v roke bolje vzeti izvirno Higašidovo knjigo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
