Že večkrat smo ponovili dejstvo, da je žanr znanstvenofantastičnega filma v minulem desetletju doživel svojevrsten preporod. Ne samo, da so se z njim ukvarjali veliki avtorji sodobnega filma, kot so Nolan, Villeneuve, Cuaron in Garland, temveč je vmes ubral tudi kakšno presenetljivo smer. Denimo takrat, ko je Claire Denis s filmom Visoka družba (High Life, 2018) žanru podala povsem drugačno senzibilnost, s čimer je kot ženska avtorica s področja art filma obogatila ta sicer še vedno prevladujoče komercialni žanr.
Podoben pristop kot Denisova je zdaj ubrala še ena francoska avtorica, 44-letna Alice Winocour. Ta je kljub dokaj skromnemu uspehu svojih dosedanjih dveh celovečercev Augustine (2012) in Maryland (2015) dobila priložnost delati pri produkcijsko ambiciozni vesoljski drami. Film Proxima so večinoma posneli v poslopjih Evropske vesoljske agencije v Kölnu in v Centru Jurija Gagarina v Moskvi ter temelji na resničnih izkušnjah astronavtk v času priprav pred pomembnimi odpravami v vesolje. V ospredju pripovedi je Sarah Loreau (Eva Green), astronavtka, ki se skupaj s kolegi pripravlja na večmesečno bivanje na Mednarodni vesoljski postaji. Težavne priprave, zaznamovane z ekstremnimi fizičnimi preizkušnjami, pa so za Loreaujevo še toliko težje, ker na odpravo ne pripravlja zgolj sebe, temveč tudi svojo hčerko, ki ji odhod matere prestavlja globok, a večinoma potlačen stres.
Vsakdanji, morda celo rahlo dokumentarističen pogled na vesoljske ekspedicije s perspektive ženske
Obiščite spletno stran brez oglasov.
